Vozel

Prvič po objavi arbitražne razsodbe sta se iz oči v oči srečala hrvaški in slovenski premier, drug ob drugem sta včeraj v predsedniški palači stala Andrej Plenković in Miro Cerar. In vendar stališča sosednjih držav ne bi mogla biti bolj različna. Na mizi imamo dokončno razsojeno zadevo, mejni spor je trajno rešen, toda vozel slovensko-hrvaških odnosov je še vedno zategnjen.

Mednarodni pravniki znajo lepo razložiti stvari. Slovensko-hrvaški spor o meji je z arbitražno razsodbo za vedno končana zadeva, temu v pravu rečejo res iudicata. O tem se ni mogoče več pogajati, o tem ni mogoče ponovno razsojati. Svet mednarodnega prava pozna gladke rešitve: meddržavni odnosi so urejeni z vozli mednarodnih pogodb, povezujejo se v širšo mednarodno ureditev, to je mreža, ki sestavlja multilateralni konsenz. Tudi Slovenija pomni – po mučnih etapah z več sosedi, denimo z Avstrijo, je občutljive dele politike in prava zavezala v mednarodni vozel. Ni bil idealen, vendar se je konfrontacija nazadnje izčrpala.

Problem je politična realnost, mednarodno pravo vedno odpove v primerih največjih kriz: v izraelsko-palestinskem sporu, pri ciprskem vprašanju, v Južnokitajskem morju ... V najtežjih razmerah si z njim ni mogoče pomagati, brez strinjanja vélikih sil je obsežen korpus mednarodnega prava skoraj nepomemben. Slovensko-hrvaški spor je minoren, simbolen. Pa vendar ostaja spoštovanje mednarodnega prava tudi v tem primeru odvisno od podpore mednarodne skupnosti in zavezništev. Slovenija ima malo prijateljev, hrvaške drže izrecno ne podpira nihče – toda, kdo jo bo prisilil v spoštovanje arbitražne odločbe?

Veliko je vreden dober občutek in Slovenija je z arbitražno odločbo dobila lepo zadoščenje. Zdaj bo na lastni koži lahko preizkusila, kako deluje mednarodno pravo v praksi.