Vozi me vlak v …

V koprskem pristanišču morajo zavidati slovenski zunanji politiki, saj se ta že vozi po dveh tirih. Tako se je na zadnjo turnejo popeljal tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ki je en »tir« svojega obiska v Rusijo moral uravnotežiti še z »vzporednim« potovanjem v Berlin. To, ali je zadnji, ukrajinski del predsednikove poti sodil na prvi ali drugi tir, pa glede na realno težo slovenske zunanje politike niti ni tako pomembno. Hkrati pa je po zadnjih dogajanjih na jugovzhodu Ukrajine tudi vse večja bojazen, da je ta država že zašla na »tretji«, »slepi« tir.

A vsaj za Slovenijo ni dvoma, kateri je njen glavni tir. Po njem se namreč ne vozi le slovensko gospodarstvo, za katerega se včasih zdi, da je le eden od vagonov, ki jih žene nemška lokomotiva, po njem naddržavna evropska skupnost, ki »naddoloča« slovensko zunanjo politiko, tudi politično usmerja vodstvo v Ljubljani.

Toda »drugi tir« je prav tako pomemben. Vlak lahko vozi po progi le, če ima dovolj goriva, ob »prvem tiru« pa je trg že zelo poln. Medtem »drugi tir« še vedno ponuja dobre poslovne priložnosti, kar so v preteklih dneh dokazovali podpisi številnih sporazumov med slovenskimi gospodarstveniki in njihovimi ruskimi kolegi. Marsikomu se sicer zdi vsaj nespodobno, če slovenski politiki o tem, kako nesmiselne so evropske gospodarske sankcije proti Rusiji, jamrajo v Moskvi, ne pa tam, kjer bi se morali zares postaviti za svoje interese, namreč pri kretničarjih na slovenski »glavni železniški postaji« v Bruslju. A jim to lahko pragmatično odpustimo, če bodo s takšno licemerno »vožnjo po drugem tiru« dosegli koristi za nacionalno gospodarstvo. Takšna »dvotirnost« nekoč nemara lahko celo res pripelje v Slovenijo tako dolgo želeni dejanski drugi tir, ki bo od slovenskega pristanišča vodil v severne dele države.