Vpliv afere Hypo na Koroške Slovence

Seveda je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo nekdo skalil občutljivi mir, ki je v zadnjem letu po podpisu – sicer za Slovence težkega – kompromisnega sporazuma o dvojezičnih napisih zavladal na avstrijskem Koroškem. To je storil mladi koroški funkcionar svobodnjaške stranke Harald Dobernig, ko je v soboto na shodu brambovcev pred obletnico koroškega plebiscita izjavil, da koroški Slovenci »niso pravi Korošci«.

Kaj je lažjega kot preusmeriti pozornost, ko te dobijo z roko v marmeladi oziroma z lopato v vreči z denarjem! In kdo je za to bolj pripraven kot »najšibkejši« del skupnosti! Najšibkejši seveda v navednicah, saj so koroški Slovenci več kot dokazali svojo pokončnost, vztrajnost in pogum, ko so se tako dolgo obdržali v nesporno sovražnem ozračju avstrijske Koroške.

V ozadju je seveda afera z banko Hypo Alpe-Adria, ki zadnje mesece pretresa avstrijsko Koroško. Prejšnji teden je primer dobil epilog tudi na sodišču v Celovcu, ki je nekdanjega predsednika koroške ljudske stranke (in podpredsednika na zvezni ravni) Josefa Martinza zaradi poneverb pri prodaji deželnega deleža banke Hypo obsodilo na pet let in pol zapora.

Čeprav je bil tokrat obsojen politik ljudske stranke, je v središču korupcijske afere svobodnjaška stranka. Prodaja koroške banke Hypo nemški banki Bayern LB leta 2007 je namreč posel, ki ga je izvedla deželna vlada pod vodstvom razvpitega glavarja Jörga Haiderja. Temu seveda ni mogoče soditi, saj je leta 2008 umrl v prometni nesreči.

Osnova za obsodbo je julijsko priznanje davčnega svetovalca Dietricha Birnbacherja, da so si šest milijonov evrov provizije od prodaje banke Hypo razdelili s šefoma koroških svobodnjakov in koroške ljudske stranke Haiderjem in Martinzem, denar pa porabili tudi za tajno financiranje omenjenih strank. Kazen je doletela še Haralda Doberniga; ker je po Haiderjevi smrti od Birnbacherja zahteval denar, je bil obsojen na sedem mesecev pogojnega zapora in plačilo 150.000 evrov.

Afera je ljudi na Koroškem tako razjezila, da so celo s protesti na ulicah Celovca zahtevali predčasne volitve. Svobodnjaški stranki se je javnomnenjska podpora za polovico zmanjšala, zato se na vse kriplje upira razpisu volitev in s tem verjetnemu odhodu z deželne oblasti, ki jo – tudi z razpihovanjem protislovenskih čustev – drži že leta dolgo.

Bolj kot Dobernigov nedavni protislovenski izpad bo za razmere na avstrijskem Koroškem in za odnose med Slovenijo in Avstrijo pomemben odziv nanje. Če bo iz tega spet nastala velika afera z žolčnimi razpravami, bo jasno, da se razmere za avstrijske Slovence še niso dokončno normalizirale. Dviganje prahu namreč neizogibno prinese tudi strup protislovenskih čustev. Če bo ostalo le pri zlobni izjavi, ki največ pove le o njenem avtorju, bo jasno, da so protislovenska stališča končno na poti na smetišče zgodovine.