Vrača se

Ko smo se državljani Slovenije v nekaj zadnjih letih zbujali 1. januarja po dolgi silvestrski noči, smo hitro lahko ugotovili, kako zelo blizu je 2. januar, ki je bil še do pred kratkim dela prost dan. V času Janševe vlade je ta praznik padel v slavo borbe proti izredni finančni in gospodarski krizi.

Je pa bilo pozneje zabavno spremljati, kako so televizijske medijske hiše v pomanjkanju resnejših tem 2. januarja zaman iskale odločne borce proti krizi po hodnikih državnega zbora. Manj zabaven sklep poročil je bil, da se je kriza lomila zgolj na plečih večine, manjšina pa je tega dne, ko si večina ni mogla več privoščiti odganjanja silvestrskega mačka, doma počivala.

Tako kot leta 2012 v državnem zboru niso nikogar vprašali, ali naj se ukine dela prost dan, tudi danes nihče ne sprašuje, ali si tega prostega dneva sploh želimo. Ne bomo pa zgrešili veliko, če zapišemo, da bo poteza Cerarjeve vlade naletela na pozitiven odziv med ljudstvom, ki se po hudi borbi s krizo vendarle vrača v stanje normalnosti. Drugačne tone bomo slišali med lastniki podjetij in menedžerji izvoznih podjetij, kamor Slovenija proda več kot 70 odstotkov vseh izdelkov. Nekaj manj zaslužka se bo gotovo poznalo, a se spet vzpostavi dilema – bi raje imeli več denarja v žepu (in kdo ga bo imel več) ali bi raje preživeli dan več v krogu družine.

In na koncu je tu še ideološki vidik. Če so ga pred petimi leti zbrisali s seznama praznikov z izgovorom borbe proti krizi, se zdaj lahko izkaže, da so ga pravzaprav ukinjali iz ideoloških razlogov, ker da je 2. januar nepotrebna ostalina proslulega komunizma. Iz tega ne bomo mogli izpeljati miselnega loka, da nam SMC vrača komunizem, lahko pa ugotovimo, da znajo biti vsi politiki ne glede na barve populistični. Kakorkoli, ali smo za ali proti 2. januarju, so nekateri dodaten dan počitka pogrešali, nekaterim pa bo zelo prav prišel.