Tiskane izdaje
Koliko uspešnih maturantov se je danes v zgodnjih jutranjih urah res razveselilo ob pogledu na rezultate maturitetnih preizkusov? Najboljši, zlati maturanti, zagotovo. Za mnoge druge je napetost popustila le za hip, olajšanje je kmalu zamenjala skrb, kako priti na želeno fakulteto. Predvsem ali tudi zato, da bo vsaj za nekaj let odložena skrb za eksistenco.
Kljub presežku vpisnih mest si je pot na tiste, ki obetajo delovno mesto in razmeroma dober zaslužek, težko utreti. Selekcija med odličnjaki je nehvaležen posel. Šole kar tekmujejo med seboj po številu zelo uspešnih, pri čemer jim ni pomembno, kaj učenci in dijaki res znajo in kako so pripravljeni na življenje. Na drugi strani cvetijo višje- in visokošolske ustanove, ki brez meril vpisujejo vse po vrsti, tudi fiktivne študente. V teh razmerah ni nenavadno, da vse več dobrih maturantov odhaja na študij v tujino in vse več dobrih diplomantov ne ostane doma.
Mlada generacija verjetno še nikoli ni bila v tako nezavidljivem položaju. Če si še pred dvema desetletjema opravil maturo, si dobil jasno sporočilo, da si prestopil prvo in najpomembnejšo stopničko v karieri. Zrelostni izpit je imel težo – kdor ga je uspešno opravil, je dokazal, da je za študij iz pravega testa. Danes tega poroštva ni in marsikdo se sprašuje, koliko je danes sploh še vreden uspeh pri maturi.
Ko se štirideset odstotkov generacije vpiše na gimnazije, približno osemdeset pa srednješolsko izobrazbo vsaj na papirju nadaljuje s študijem, je jasno, da so porušena vsa razmerja. In ko minister za izobraževanje odkrito pove, da študij ne more biti več socialni korektiv in da je konec časov, ko imajo visoko šolani zagotovljena delovna mesta in dobro plačo, bi moralo biti slepomišenja konec. Pa ga je res?
