Vrnitev politike

Grki so se že drugič v preteklih šestih mesecih izrekli proti varčevanju. Aleksis Cipras je premier bankrotirane države, vendar ima za seboj suvereno volilno telo in plebiscitarno večino. In če bi Evropejcem dovolili, da bi glasovali o varčevalni politiki, bi prav tako glasovali proti.

Dejstvo, da ima grška Siriza okrepljen mandat, da je v nedeljo spet zmagala protivarčevalna agenda, v temelju ne spreminja konfrontacije s trojko Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in bruseljske komisije. Peti julij je grška politična zmaga, ne ekonomska. Odhod Janisa Varufakisa, najbolj kontroverzne politične figure in najbolj neortodoksnega finančnega ministra, kar jih poznamo, je koncesija voditeljem evroobmočja, vendar so dejstva še vedno ista. Dolžiško-upniško razmerje se ni spremenilo. Hitrih in lahkih rezultatov ni mogoče pričakovati, na mizi je preveč opcij, da bi ugibali, kako naprej.

In vendar ni mogoče tako zlahka mimo grškega referenduma. Simbolična teža odločitve grškega ljudstva je velika, gesta je za demokracijo pomembna. Ciprasu je uspelo, da je razgalil nesprejemljivost evropskega upravljanja, njegovo nekompatibilnost z demokracijo. Mučno ozadje pogajanj med Atenami in Brusljem, zaradi česar je premier hotel referendum, je te dni razkril New York Times. Nedeljski izzid je Evropo iznenadil. Zastraševanje grške javnosti, naj sprejme pogoje upnikov, a tudi, naj se znebi levičarske vlade, ni uspelo. Intervencija je imela ravno nasproten učinek. Bila je sramota za moderno evropsko zgodovino, je komentiral nobelovec Krugman. Grki se niso pokorili, ne glede na visoko ceno, ki jo bodo plačali, vnaprej gojijo odpor, na nek način premorejo tisto, česar Evropa nima. Dajejo nam poduk iz demokracije.

Medtem ko so se pogajanja vrnila s tehnične na politično raven, se na obzorju kažejo strašljivi obrisi finančnega zloma. To bi pomenilo novo stopnjo ekonomske bede v Grčiji. Kreditodajalci ohranjajo trdo linijo: Angela Merkel je doma pod pritiskom, naj ukine pomoč Grčiji, François Hollande in Matteo Renzi sta spravljivejša, a nezanesljiva. Čeprav je ves čas jasno, da grška država ne more nikoli vrniti dolga in bi bila najbolj racionalna pot odpis dolgov, slednje ostaja politično toksično vprašanje.

Evropa bi morala znati preseči grški vozel, evropski voditelji bi morali doumeti, da je treba za Grčijo narediti »vse, kar je potrebno« (whatever it takes), jo rešiti za vsako ceno. Brez Grčije Evropa nikoli več ne bo ista. Namesto tega elito skrbijo precedensi za ostale periferne države, Španijo, Portugalsko, Irsko, Italijo.

Siriza je naredila nešteto napak, predvsem je umanjkal njen spopad s klientelizmom, korupcijo, oligarhi, karteli ... In vendar je evropska stran naredila še veliko več napak. Dilema ostaja, ali bi grški referendum lahko postal katalizator. Oziroma, ali se bo evropski establišment še naprej oklepal varčevanja; ali pa bo, drugače, sprejel demokracijo.