Vroče črne gradnje

Črne gradnje so to poletje vroča tema. Potem ko so mediji te dni zgodbo iz prelepega konca Gorenjske ponesli po Sloveniji, ga skoraj ni, ki si o rušenju ne bi ustvaril mnenja. Eni Bohinjcem (bolj ali manj potiho) privoščijo, češ: »Prav jim je, kaj pa so gradili brez dovoljenj! Če so zakoni za vse enaki, zakaj ne bi veljali tudi v Bohinju?« Drugim se tisti, nad katerimi visi odločba o rušenju, smilijo: »Pa kaj so se zdaj spravili na uboge male ljudi, namesto da bi se ukvarjali z velikimi ribami, ki jih ni malo?« Le redki se ob zgodbah iz Bohinja le nasmehnejo in pogled usmerijo drugam. Med domačini pa je bilo te dni čutiti, da so – sicer pregovorno sprti Bohinjci – tokrat strnili vrste.

Kak kilometer od Bohinjskega jezera je oddaljen lokal, ki se drži vaškega supermarketa. V barčku zbirajo podpise proti rušenju črnih gradenj na območju Triglavskega narodnega parka. »Sta že podpisala?« pobaram možakarja, ki sredi dneva kramljata za eno od miz. »Seveda sva, in to med prvimi,« odločno povesta. Zapletemo se v pogovor, eden od njiju pravi: »Imamo veliko pastirskih stanov, ki jih je treba urediti. Ker smo v Triglavskem narodnem parku, dovoljenj ne dobimo. Zato pač obnavljamo na lastno pest.«

Toda iz teh stanov utegnejo hitro zrasti vikendi, si drznem povrtati. »In kaj misliš, da so pastirski stanovi? To so vendar vikendi, le da se jim je takrat reklo drugače. Mi poskušamo ohraniti, kar so nam zapustili predniki, in te stavbe obnavljamo tako, da bodo primerne sodobnemu načinu življenja,« sogovornika pribijeta v odgovor. Ko se z vprašanji, ki bi utegnila razvneti strasti, raje umaknem, zgovornejši nadaljuje: »Tudi pri nas doma imamo tak primer. Obnavljali smo, hiško smo nekoliko prilagodili modernemu času, zdaj pa se bojimo, da bodo lepega dne tudi k nam prišli rušit.« V vaškem lokalu se jeza hitro pomeša z nemočjo.

Nemoč je zaznati tudi v zgodbi enega od tistih, ki so odločbo o rušenju že prejeli: »Tisti, ki podpisujejo tako krute odločbe, naj se oglasijo pri meni. Rad bi, da bi tudi oni vsaj za en dan živeli tako kot jaz to poletje. Iz dneva v dan bolj strah me je, da bodo prišli in mi porušili dom.« Zaplet, poln žalosti in nemoči, razkrije tudi starejši domačin. Po osmih letih neuspešnega pridobivanja dokumentov je nasproti stare kmetije zgradil nov, večji objekt: »Na papirje nisem mogel več čakati, živine je bilo veliko, krmo smo morali nekam spraviti. Zgradili smo. Zdaj sem dobil odločbo o rušenju. V gradnjo sem vložil vse svoje prihranke, v morje nisem nikdar pomočil prsta. Kako naj zdaj vse to porušim?«

To sta le dve od 23 zgodb, kolikor je bilo v Bohinju izdanih odločb za odstranitev objekta. In mnogi bi spet rekli: »Pa zakaj, hudiča, se pritožujejo – saj so vedeli, kaj jih čaka!« Bohinjski župan je ob takšnih prebliskih svoj odgovor že podal: »V Sloveniji je veliko črnih gradenj, v Ljubljani, na Obali, da o gospodu Jakliču niti ne govorimo. Očitno smo v Bohinju drugorazredni državljani.«