Vroče evro poletje

Razprave o evrski krizi so počasi vse bolj podobne tistim o segrevanju ozračja. Politiki vsevprek grozijo s kataklizmo bibličnih razsežnosti, ki ji ne bomo ušli, če ne bomo takoj ukrepali, priča smo vsesplošni inflaciji besed in groženj, vrstijo se usodni vrhovi z vedno novimi recepti, od katerih niti eden ne »prime«, evro pa se – kakor ledeniki – še kar tali.

Ker nihče ne zna ali pa zaradi prikritih interesov, kar je veliko verjetneje, noče jasno definirati pravih vzrokov krize, smo navadni državljani vse pogosteje žrtve špekulacij in eksperimentov, od katerih najbolje živijo predvsem borzni, a tudi politični špekulanti. Človek se nehote vpraša, ali ni vse skupaj – podobno kakor pri okolju – ena sama velika špekulacija, kajti neverjetno se zdi, da vsa nakopičena globalna pamet 21. stoletja ne bi našla rešitve problema, ki mu sami pravijo »prezadolženost članic evrske skupine« (in to celo samo nekaterih!).

Včerajšnja formula za rešitev iz krize, pri kateri je pod pritiskom Nemčije vztrajala EU in se ji je reklo »varčevanje za vsako ceno«, je od začetka poletja preteklost. Novemu eksperimentu, ki sta ga ta teden z dramatičnimi opozorili, da smo se znašli na »točki preloma«, ko se nam »v nekaj mesecih lahko sesuje celotna evrska unija«, napovedala šef evrske skupine Jean-Claude Juncker, posredno pa tudi šef ECB Mario Draghi, bi v prispodobi lahko rekli: »Sezam, odpri se.« Pri čemer pod »Sezamom« – tisto o Ali Babi in 40 razbojnikih bomo odmislili – oba šefa očitno mislita na frankfurtsko banko. Ta naj bi zaradi zaostrovanja krize začela čim prej in brez omejitev odkupovati državne obveznice najbolj zadolženih evrskih članic (tak je vsaj predlog), čemur je do zdaj odločno nasprotovala Nemčija.

In še vedno nasprotuje. Kot je bilo namreč razumeti po ponedeljkovem hitrem obisku ameriškega finančnega ministra Timothyja Geithnerja pri nemškem finančnem ministru Wolfgangu Schäubleju, Berlin tudi po ameriških pritiskih ostaja gluh za prigovarjanja, naj vendarle naredi več za rešitev potapljajočih se evrskih dolžnic. Plačevanju tujih grehov so se po Junckerjevem intervjuju za münchenski Süddeutsche Zeitung in pomenljivem Draghijevem namigu, da bo ECB »storila vse za ohranitev skupne valute«, najostreje uprli predvsem najbolj pravoverni in v Nemčiji gospodarsko najmočnejši bavarski ekonomisti in politiki, ki trdijo, da bi bila taka vloga ECB celo protiustavna. Frankfurtska varuhinja evropske finančne stabilnosti si po njihovem mnenju takšnega odkupovanja državnih dolgov ne more dovoliti, v primeru kršenja evropskega pravnega reda pa bi jo bilo mogoče celo ovaditi pred evropskim sodiščem.

Nov evropski spor o tem, kdo, kako in s čigavim denarjem naj rešuje evrsko krizo, je torej programiran, še preden se bodo evropski politiki septembra vrnili z vročih dopustov. Draghi, Monti, Hollande, Juncker in Merklova, ki je s svojo varčevalno filozofijo prvo rundo gladko izgubila, bodo znova lahko merili politične moči, evro pa se bo – kakor ledeniki – še naprej talil. Dokler kriza, pri kateri že dolgo ne gre samo za potapljanje prezadolženih članic, ne bo začela zalivati celotnega sistema valutne unije in bodo vodo v škornje dobili tudi največji.