»Vroče točke« rasizma

Evropa je po nekaj letih pretvarjanja, da poseduje vsaj še malo humanističnih nastavkov, dokončno našla »končno rešitev« begunskega vprašanja in se tako vrnila k svojim rasističnim, ksenofobnim in celo genocidnim koreninam.

Tako imenovane vroče točke (»hotspots«), ki bi jih francoski predsednik Emmanuel Macron rad postavil tudi v Libiji, kjer se za nadzor nad (padlo) državo spopadajo pripadniki istih milic in tudi uradnih vojaških enot, ki vodijo tako združbe tihotapcev ljudi in suženjske zapore kot tudi libijsko obalno stražo in »pogajanja« z evropskimi birokrati, nikakor niso rešitev.

Nasprotno.

»Vroče točke« niso namenjene pomoči ljudem na begu pred vojnami, revščino, totalitarnimi režimi in – iz dneva v dan bolj – tudi podnebnimi spremembami, ki bodo v prihodnjih letih in desetletjih ključno gonilo globalnih migracij. Njihov namen je grobo odvračilen, kar jasno dokazujejo grozljive razmere na takih točkah – koncentracijskih taboriščih našega časa: na grških otokih, o katerih sem se večkrat prepričal tudi sam. »Vroče točke« so za begunce in migrante medprostor med vojno in izgubljeno iluzijo o (evropski) obljubljeni deželi, od koder svojo pot proti severu nadaljujejo le redki. Pa še ti po dolgotrajnih in skrajno poniževalnih birokratskih postopkih, ki travmatizirane ljudi obravnavajo kot največjo varnostno grožnjo Evropi in ne kot ljudi, ki nujno potrebujejo (našo) pomoč. Tukaj. In zdaj! A namesto pomoči ljudem na begu je Evropska unija močno omejila tudi delovanje nevladnih organizacij, ki so s svojimi reševalnimi ekipami iz Sredozemlja lani rešile 40 odstotkov ljudi. Omejitev delovanja nevladnih humanitarnih ekip pomeni smrtno obsodbo na tisoče beguncev in migrantov – samo letos je med potjo čez Sredozemlje utonilo že več kot 2500 ljudi. Od leta 2000 več kot 30.000. Delovanje nevladnih organizacij je bilo po navodilih iz Bruslja konec maja ustavljeno tudi v »vročih točkah« na grških otokih, kjer je »pomoč« beguncem in migrantom od včeraj v celoti v rokah obubožane in politično pregrete države.

Upanja za »civilizacijski« obrat v času radikalizacije družbe in politike ter popolnega razčlovečenja drugega, ni več. Le še huje in bolj brutalno bo, saj so »vroče točke« v osnovi namenjene zadovoljitvi (velikih) potreb populistične javnosti in, predvsem, politike. Ta je s pomanjkanjem poguma in vizije ter gradnjami bodečih žic, ograj, stražnih stolpov in taborišč dovolila, da je jezik ulice postal dejanje politike. Evropska sredina se je s svojo (proti)begunsko in (proti)migrantsko politiko premaknila na desno, desnica pa ji je zadovoljno odstopila prostor in se, posledično, osvobodila jarmov politične korektnosti. Neofašizem je tako (ponovno) postal legitimna politična praksa, rasizem pa gonilna sila številnih politik(ov). Slovenija je (osnovno)šolski primer tega zgodovinskega poraza le na videz odprtih družb.