Tiskane izdaje
Odločitve protikorupcijske komisije (KPK) padajo kot domine. Potem ko je vrhovno sodišče februarja oziroma julija odpravilo zaključni poročili o premoženjskem stanju predsednikov dveh političnih strank, Janeza Janše in Zorana Jankovića, je upravno sodišče zdaj ugodilo tožbama generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja in nekdanjega ministra za pravosodje Aleša Zalarja.
Ugotovilo je, da sta jima bila v postopku v primeru Škrlec kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic. Natančneje, ker niti Fišer niti Zalar nista imela možnosti izreči se o novih ugotovitvah, do katerih je prišla KPK po sprejetju osnutka zaključnih ugotovitev, v katerih jima je očitala koruptivno ravnanje, to pomeni kršitev ustave. Ena od temeljnih procesnih pravic namreč je, da ima oseba pravico, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki jih posamezen organ navaja. Če mu tega ne omogoči, je akt, ki ga je izdal, nezakonit.
In to je rdeča nit v vseh štirih omenjenih primerih, pri čemer odločitvi o Fišerju in Zalarju še nista pravnomočni, saj je KPK napovedala pritožbi. Toda upoštevajoč dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča, bi težko verjeli, da bo v teh primerih odločilo drugače, kot je v primerih Janše in Jankovića. Pravica do izjave je namreč tako pomemben vidik pravice do enakega varstva pravic in kontradiktornosti postopka, da ga sodišče težko spregleda. Če te pravice prizadeti ne more uveljavljati, potem je jasno, da gre za protiustavno ravnanje.
Odločitve KPK so do zdaj imele pomembne družbene posledice. Pred dvema letoma je zaradi ugotovitev KPK padla Janševa vlada, Pozitivna Slovenija je izbrisana s parlamentarnega zemljevida, Zvonka Fišerja bi lahko doletela razrešitev s položaja prvega tožilca v državi, Aleš Zalar pa ne zaseda več pomembne politične funkcije v državi – kar sicer ni neposredno povezano z ugotovitvami KPK.
Zato velja izpostaviti, da so ravnanja KPK doslej padla zato, ker niso ustrezala procesnim standardom. Sodišča se tako niso izrekala o morebitnih kršitvah zakona po vsebini, saj so postopki padli že pri presoji, ali so izpeljani skladno z ustavo in zakonom. In za zdaj je odgovor popolnoma jasen: niso. Načela poštene obravnave so bila poteptana. Če ne bi bila, bi kdaj morda lahko prišlo do sodbe o tem, ali so ravnanja tistih, ki jih pod drobnogled vzame KPK, skladna z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije ali niso.
Da bi te odgovore lahko dobili, bi morali zakon napisati na novo. Odgovorni za to bi tako morali še enkrat prebrati uničujoče ugotovitve Inštituta za ustavno pravo iz februarja lani, ki v veljavni ureditvi in enem od predlogov za novo ureditev prepoznava toliko ustavno spornih rešitev, da te še naprej omogočajo zlorabo pravil. Bi morala KPK, ki je Fišerju in Zalarju očitala zlorabo zakona, zdaj sama odstopiti, ker je upravno sodišče zlorabo zakona pripisalo njej? V tem krogu se vrtimo.
