Tiskane izdaje
Na Zavodu za zaposlovanje je registriranih skoraj 107.000 iskalcev zaposlitve. Hkrati se v Sloveniji vsako leto zaposli čedalje več državljanov iz članic Evropske unije. V prvi polovici letošnjega leta je bila tovrstna rast v primerjavi z istim obdobjem lani 22-odstotna. Od 3900 ljudi, kolikor jih je letos našlo delo v Sloveniji, je skoraj 2400 Bolgarov, sledijo Madžari, Romuni in Slovaki. Poleg tega so pristojni letos do konca julija izdali 12.600 delovnih dovoljenj za zaposlitev tujcev iz držav zunaj Evropske unije.
Največ izmed teh ljudi se zaposli za dela, ki jih Slovenci nočemo opravljati, ali pa je naša država le njihova odskočna deska za zaposlitev na severu - v Nemčiji ali Avstriji. V tednih, ki sledijo, bodo k nam prihajali tudi sezonski delavci, največ jih bo iz držav bivše Jugoslavije. Slovence, iskalce zaposlitve, je namreč težko prepričati - izjeme potrjujejo pravilo -, da bi si oprtali koš in trgali grozdje za nekaj deset evrov na dan ali pa lezli po lestvah in obirali jabolka za tri evre in pol na uro. Je prenaporno, prevroče, preveč umazano, lepljivo, pikajo ose, za povrhu pa je še preslabo plačano. Ko bi bilo vsaj evro na uro več. Tako pa - vse te nevšečnosti za 700 evrov? Poleg tega se zniža socialna pomoč, ki je, če ne zaslužimo nič, osnovna 260 evrov.
No, nekateri Slovenci takšne napore zmorejo, da ne bo pomote. Tako doma kot čez mejo. Severno, seveda. Tam je plačilo pač boljše. Pravijo, da v Avstriji za približno petino (če se ne najde posrednik, ki bo pokasiral svoje odstotke), delovne razmere pa ostajajo enake. Če seveda odštejemo dejstvo, da se za potne stroške sezonski delavec lahko obriše pod nosom, da mora malico prinesti s seboj, časa, ki ga bo porabil s sendvičem v roki, pa mu ne bo nihče plačal. Nekateri, ki so obiralske izkušnje nabirali na severu, mogoče v Nemčiji ali celo na Danskem ali Nizozemskem, in se pozneje z veseljem vrnili med naše ose in na umazano zemljo, vedo povedati tudi to, da je na drugi strani Alp treba malo bolj pljuniti v roke. Kekec bi dejal: malo bolj na poskok.
In potem je tu še nekaj. Recimo, da se samo včasih pojavi težava, ki izhaja iz tega, da je Zemlja okrogla. Tako ima vsak sever svoj jug. Za Avstrijce smo Balkanci, tako kot so za Nemce balkanci Avstrijci, za Švede pa - kdo že? In kot so za nas Balkanci tisti, ki z juga prihajajo na delo k nam. Vsaj občasno jim je treba malo ponagajati, morda kakšne opravljene ure dela ne plačati (to se, iz prve roke, pri Avstrijcih čedalje raje dogaja), trikrat preveriti, ali res ni pozabil odtrgati najmanjšega sadeža na drevesu. In tako se svet vrti naprej. Tisti z juga se ozirajo po svetlem severu, del severa stremi po še bolj severnem severu in na poti v domovino pred davkarji skrije kak evro in to se mu zdi nadvse zabavno in sploh v redu. Sploh, ker smo čedalje manj socialna država. Kakšna že je cena severa za posameznika in strošek juga za državo?
