Tiskane izdaje
V krču rušilnih posledic krize, ki – te dni tudi na ulicah v Egiptu – bliskovito spreminjajo »stari« svet, se sicer zdi nepomemben podatek, da bomo v Sloveniji prihodnje leto glasovali o vseh najpomembnejših položajih v državi, od predsednika države pa do parlamenta in s tem nove vlade. A v resnici to dejstvo že vpliva na ravnanje strank; parlamentarne razprave in javne polemike se bližajo tistemu, kar se bo dogajalo in stopnjevalo vse prihodnje leto.
Zato se politika spreminja. Vladna koalicija se je na polovici mandata lotila lepotnih popravkov svoje javne podobe. Sporočila, ki jih od ponovoletne klavzure pošilja v javnost, so nerodno velikopotezna – na primer napoved, da bo vlada zdaj le začela delati – in polna optimizma. Pahorjeva ekipa ubrano napoveduje reforme, spremembe političnega sistema, razplet spornih zgodb, kot je pogodba s Patrio. O razlikah in sporih ministri in prvaki četverice strank, celo Karl Erjavec, v javnosti skorajda ne govorijo več. Že dva tedna nihče ne grozi z odhodom iz koalicije.
V resnici so »novi« ukrepi in zakoni znane obljube z začetka mandata, ki so se zaradi koalicijskih nesoglasij zataknile v labirintih političnih usklajevanj. Tudi razmerja sil v parlamentu ostajajo enaka. Desus še kar ne podpira najpomembnejšega projekta vlade, pokojninske reforme, in poslanci SD v večini še vedno ne nameravajo glasovati za, denimo, ločitev županske in poslanske funkcije. Vlada tudi ni nič bliže preboju vse bolj strnjene interesne sindikalno-opozicijske »referendumske« fronte. Javna sprava četverice vladnih strank in intenzivni poskusi, da bi tudi s pogumnimi javnimi napovedmi uredili neubogljive poslanske vrste in najbolj kontroverzne teme spravili z dnevnega reda, je torej bolj rezultat zavedanja, da jih je samouničevalna politika skoraj zbrisala s prizorišča, in tudi dejstva, da je že v tem trenutku za resne spremembe pozno, morda prepozno.
Dogajanje v opoziciji namreč potrjuje, da ni prav nikakršne možnosti, da bi karkoli, kar predlaga vlada, podprla opozicijska SDS. Poskusi spreminjanja ustave ali volilne zakonodaje, za katere je potrebna dvetretjinska večina, so torej že vnaprej obsojeni na neuspeh, čeprav bi se SDS z njihovo vsebino po tihem strinjala. Napovedi, da utegne Janša odslej voditi bolj spravljivo politiko, saj bo v prihodnjem mandatu iskal zaveznike tudi na levici, niso trajale dolgo. V zadnjih dneh je SDS uspelo razpravo o arhivih SDV spraviti na vrh dnevnega reda; s tem je sicer okrepila vtis državljanov, da slovenska politika nima več nobenega stika z realnostjo, a je tudi spomnila, da so prihodnje leto volitve predsednika države. Zapletena zgodba o prepovedi vpogleda v del arhivov nekdanje Udbe se namreč osredotoča na Danila Türka, edinega politika leve sredine, ki je obstal na vrhu priljubljenosti.
Dejstvo, da bodo prihodnje leto predsedniške in parlamentarne volitve – četudi zagotovo ne bodo istega dne –, bo namreč pomembno vplivalo na to, katera politična opcija bo vodila državo. Vlada si zdaj poskuša povrniti nekaj ugleda in zaupanja. Poteza ni brezupna le zato, ker opozicija, torej alternativa oblasti, znova stavi na razpravo o preteklosti. Svet se je v zadnjih letih močno spremenil, le v slovenski politiki vse ostaja tako, kot je bilo.
