Tiskane izdaje
Zdaj so razmere popolnoma drugačne. Dva velika trga plina, vsak na svojem koncu Slovenije, sta našla poslovni interes v širjenju nabora virov plina, kar se po madžarsko bere kot manjšanje odvisnosti od Rusije, po italijansko pa kot možnost za znižanje nadpovprečno visokih cen plina. Na srečo se to da brati kot ustrezno tudi v smislu evropskih projektov skupnega pomena. Razpršenost virov, povezave za večjo varnost dobav, poenotenje trga, cen in storitev, vse to je v Bruslju mogoče slišati skoraj kot kitico evropske himne. Posebno če je zraven Italija in če se Madžarska odmika od Rusije. Slovenija je tu pač dodatek, ki lahko ima precej več koristi, kot se zdi na prvi pogled.
Tudi pri nas se poraba zemeljskega plina povečuje, lani se je za štiri, leto prej za osem odstotkov. Trend se bo nadaljeval, tudi po načrtih ministrstva za infrastrukturo, ki je predvidelo plin kot prehodno gorivo v prometu, utekočinjen plin za tovorni, stisnjen plin za osebni promet, in v energetiki. Največji porabnik bo prej ali slej postala ljubljanska toplarna, ki bo ustavila dva starejša kotla na premog. Povezave in varnost dobav bodo tako zelo pomembne, Madžarska pa nas, mimogrede, tudi uradno vidi kot vstopno točko do evropskega trga plina, prav tako kot možnost uporabe skladišč. Zdaj plin v Slovenijo teče zelo enosmerno, iz avstrijskega Baumgartna teče ruski plin skozi Slovenijo v Italijo.
Molekule so enake, pravijo v Plinovodih, enako kurilno vrednost imajo, ne glede na to, od kod prihajajo. Ta del Evrope porablja pretežno ruski plin, tudi v projektih, kjer je kot nosilec naveden avstrijski OMW, je nekje zadaj Gazprom. Madžari poudarjajo povezavo z Romunijo in na koncu s kaspijskim bazenom, a v tem projektu sodeluje tudi OMW. Pravo neodvisnost daje Italija in njeni viri v Alžiriji in Libiji. Poleg tega Italija načrtuje novo plinovodno povezavo iz Grčije, ki naj bi se na koncu navezala na turški plinovodni sistem, mogoče pa nekoč pride tudi do Irana. Že zdaj lahko Italija v treh terminalih sprejema utekočinjen plin iz kateregakoli vira.
Italija ima zelo podoben energetski koncept kot Slovenija, je bil navdušen državni sekretar Klemen Potisek in se pohvalil, da je vlada dokument na 17 straneh že sprejela, čaka le še na državni zbor. Nič pa ni omenil, da je vlada resolucijo o konceptu sprejela 1. marca, javna obravnava dokumenta pa se je končala 2. marca. Vseh pripomb gotovo niso predelali. Mogoče pa je tudi kakšna pripomba o rabi plina, ki mu Potisek napoveduje svetlo srednjeročno prihodnost, saj je to gorivo skoraj brez emisij. Kolegi na ministrstvu stavijo predvsem na elektrifikacijo prometa in pozneje vodik.
Madžari so se tega lotili bolj zdravorazumsko. Ugotovili so, da imajo le en vir plina in da to ni varno. Pred gradnjo velikih novih plinovodov do novih virov pa so ugotovili še, da je veliko preprosteje in ceneje, če se države povežejo. V Višegrajski skupini to dokazano deluje. Madžarska je tako povezana z vsemi sosedami, razen s Slovenijo. Bi bila tudi ta povezava koristna? Seveda, Madžarska dobi dostop do italijanskega trga. Slovenija bo sezidala mostiček, pobrala nekaj malega mostnine, za povrhu pa bo zelo povečala zanesljivost dobav plina. Cene se predvidoma ne bodo zelo znižale, bo pa Slovenija poudarila svoj pomen naravnega vozlišča tako za prometno kot energetsko omrežje. Ta primer lahko še dolgo s pridom izkorišča tudi v drugih projektih.
