Vse, razen srca

Obstaja nešteto oblik zadovoljstva. Nešteto zato, ker ljudje vir osebnega zadovoljstva gotovo iščemo oziroma najdemo v različnih stvareh.

Objavljeno
04. marec 2011 19.27
Posodobljeno
05. marec 2011 14.00
Mateja Babič
Mateja Babič
Dodala bi le to: če je nekaj velik užitek zame, zato še ne pričakujem, da mora razveseljevati še koga drugega. Mi pa gre res na živce, če začutim težnje drugega, ki bi me hotel prepričevati o lepoti nečesa, kar mene preprosto ne gane. Kajpak se kdo utegne zgroziti in me v mislih obtožiti najmanj bogokletstva, ampak v skrivnostnem nasmehu Mona Lize, pa četudi gre za morda najslavnejšo sliko v zgodovini likovne umetnosti, pač ne bi mogla najti zadovoljstva, še manj estetski užitek, ki ga menda vzbudi zrenje v to da Vincijevo stvaritev. Tudi zaradi dejstva, da je vredna na desetine milijonov evrov, mi kri po žilah ne teče nič hitreje. In mirno sprejmem očitek, da nimam pojma o umetnosti, niti nobenega spodobnega občutka zanjo.

Sem pa nedolgo tega ugotovila, kaj še, poleg predoziranosti s kofeinom, mi res pospeši krvni obtok in kolikšna je lahko okvirna cena mojega kratkoročnega zadovoljstva. Recimo, da znaša okoli 110 tisoč evrov. Toliko je namreč vreden avtomobil (ne vem, ali ga ne bi raje poimenovala mobilna dnevna soba), v katerem sem pred nedavnim v pičlih dveh dneh na tisočkilometrski vožnji lahko temeljito razmišljala o smiselnosti in nesmiselnosti tolikšnega investiranja v avto. Vse, kar je s prostim očesm videno in všteto v omenjeno ceno, je mogoče zajeti v enem stavku: kdor bi rekel, da je v takšnem avtu karkoli narobe, je navaden cepec.

Ne bi zdaj razpredala o navoru, ki je v svetu avtomobilizma menda najbolj čaščena značilnost, niti o pospeševanju in voznih lastnostih v obče. Čeprav nisem kakšen poznavalec, najbrž ne bi pretirano brcnila v temo, ko bi se tozadevno izražala zgolj v presežnikih. Ampak tako ali tako se nisem ukvarjala s tem. Kaj me briga navor, dokler imam med vrhunskim pilotiranjem več kot petmetrskega lepotca na voljo neomejeno masažo, in to točno na mestih, kjer je treba, kot bi po hrbtu šarila roka profesionalnega maserja. No, saj verjetno za ta denar brihtne inženirske glave lahko poskrbijo tudi za ugodje voznikovega ledvenega predela. Operacija masaža s pritiskom enega gumba je vsekakor veliko preprostejša kakor obvladovanje multimedijskega centra, ki je v celoti očaral mojega sopotnika. Medtem ko je bila meni vrhunec globalnega šoferskega zadovoljstva prav masaža med vožnjo, je moj sopotnik, s katerim sva sicer dokaj ubrano delila užitke, skoraj doktoriral iz tako imenovanega MMI, pri čemer sem v sebi skoraj zaznala manjšo stopnjo ljubosumja, saj je bila ta sofisticirana igrača, ki je ob zagonu motorja prilezla na plan nekje iz armature, ves čas deležna bistveno večje pozornosti kakor jaz. Slišala sem celo, da je modro imeti takšen avto, ker lahko v njem gledaš televizijo, kar pomeni, da te baba lahko mirno vrže iz stanovanja, pa še vedno nisi na cesti in morda ob pomembno nogometno tekmo, ker se pač zatečeš v zavetje usnjene srebrno-črne dnevne sobe s solidno konzolo za igračkanje in čakaš jutra, da se hišna napetost poleže.

Pravzaprav je bil vikend z igrico za 110 tisoč evrov kar zabaven. Iskreno priznam, voziti se v takšnem avtu je čudovito, razkošno, udobno, skratka vrhunsko. Da človek ob tem lahko začuti posebno vrsto zadovoljstva, ni dvoma. Če bi imela dovolj denarja, da bi si to lahko privoščila, si prav gotovo bi. Meni se pač zdi vredno. Kdor bi mi rekel drugače, bi mu odvrnila, da je blefer ali navaden lažnivec. To so pač sanje, ki imajo svojo ceno ... Vendar sem bila, ko sem spet sedla za volan svojega avtomobila, v resnici še bolj zadovoljna. In to za bistveno manjšo ceno. S sopotnikom sva se brez velikih besed strinjala, da ima zadovoljstvo nemara res veliko obrazov, vendar je najlepši vir zadovoljstva obraz človeka, ki se vate zazre s srcem. V najdražje avtomobile so dandanes resda vgradili že vse, srca pač ne ...