Vse za tire, nič za ceste

Na slovenskem ministrstvu, pristojnem za promet, infrastrukturo in še kaj, odvisno od letnega časa in vladajoče garniture, so v letu ministra Sama Omerzela in premierke Alenke Bratušek očitno sklenili, da država državnih cest ne potrebuje. Drugače si dejstva, da je od jeseni leta nesrečnega (20)13 premalo denarja celo za redno in investicijsko vzdrževanje, ni mogoče razložiti.

Da, krčenje sredstev za državno cestno infrastrukturo se je v resnici začelo že prej – v času Pahorjeve vlade in ministra Patricka Vlačiča so namenska nadomestila za uporabo cest v celoti prelili na železnice. Nesmisel so kasneje toliko spremenili, da polovico od letnih okoli 140 milijonov evrov zdaj namenijo za državne ceste.

Pomagalo ni niti omejevanje prometa na 15 plus 4 premostitvenih objektih. Lani so ob manjšem številu košenj napraskali denar za dva objekta, letos se je po mili zimi in s prerazporejanjem denarja znotraj resorja našlo petnajst milijonov za tretji most (v Mednem, kjer je, seveda, neizbrani izvajalec prejšnji teden zahteval revizijo) in še za 25 odsekov, kjer so bila dela pred tem ustavljena, gradbišča pa (za opazen denar) zaplombirana.

Dejstvo, da se na omrežju državnih cest vendarle nekaj dogaja – letos bo dokončana še druga polovica od skupaj 24 projektov, ki jih je v finančni perspektivi 2007–2013 sofinanciral evropski sklad za regionalni razvoj – tako že dve leti zamegljuje resnično stanje. Pričakovati je, da se bo sredi oktobra ob odprtju največjega projekta, škofjeloške poljanske obvoznice, na Puštalu in v Zmincu trlo »zaslužnih«, čeprav imajo veliko pametnejšega dela od nastavljanja javnosti, na primer pripravljanje prihodnjih projektov in iskanje evropskih sredstev.

Direktor infrastrukturne direkcije, ki se je do svojega imenovanja na ta položaj ukvarjal predvsem z železniškimi tiri, trdi, da so prihodnji projekti dobro pripravljeni in da bo zanje mogoče dobiti evropski denar – in potem našteva samo železniške projekte na obeh evropskih koridorjih. Zaveda se sicer, da bi za redno in investicijsko vzdrževanje državnih cest potrebovali stabilen vir financiranja – akcijski program je pripravil že njegov (začasni) predhodnik – nihče pa ne omenja novih, za ljudi in gospodarstvo potrebnih projektov.

In take nujne nove projekte, od obvoznic v večini srednje velikih ali srednje majhnih naselij do – če hočete – spodobnih viaduktov in mostov, bi lahko naštel vsak od vodij 58 slovenskih upravnih enot, da se ne spuščamo v širino in politično globino vseh dvesto in toliko županov. Če prometnic na razvojnih oseh, ki večinoma niso v pristojnosti državne avtocestne družbe, saj tam (za zdaj) niso načrtovane štiripasovnice, niti ne omenjamo.

Premik bo morala narediti vlada. Prvič, z iskanjem denarja za pripravo projektov na državnih cestah (in tudi regionalnih progah, da ne bo pomote) in za soudeležbo pri financiranju gradnje. In drugič, z izdajo navodila, v kakšnem zaporedju pripraviti projekte. Tretjič, lobirati v Bruslju. Ter seveda: projekti morajo biti strokovno tako pripravljeni, da bo zanje mogoče dobiti evropska sredstva.