Tiskane izdaje
Plačljive vsebine so navidez v nasprotju z dosedanjo in uveljavljeno prakso oz. uporabniškimi navadami, vendar so za izdajatelje (in posledično tudi za novinarje) postale ekonomska nujnost.
Čeprav tega ne delamo nepremišljeno in še manj z lahkim srcem, ne moremo zanikati, da se podajamo na neznani teren. Svojo vizijo in ambicije in poslovni model utemeljujemo na redkih dosedanjih izkušnjah, še redkejših uspešnih.
Piano
Za začetek, v prvi fazi, smo se odločili za Piano, sistem zaračunavanja digitalnih naročnin, ki k nam — in v prihodnosti še v druge evropske države — prihaja s Slovaške.
Piano je štartal lani maja in do poletja vzbudil pozornost založnikov po vsem svetu. Značilnosti poslovnega modela so naslednje:
• mediji, ki želijo monetizirati digitalne vsebine, se povežejo in se zavežejo, da bodo v okvirih Piana ponujali vsebine pod enakimi pogoji in za isto ceno, vendar vsak od njih po lastnem izboru, v skladu s svojo poslovno in uredniško strategijo;
• pavšalna (mesečna in tedenska) digitalna naročnina ponuja uporabnikom za enkratno plačilo dostop do plačljivih vsebin vseh medijev, ki so pristopili k Pianu;
• po prijavi v sistem in po enkratnem plačilu naročnine uporabniki dostopajo do vsebin vseh pridruženih medijev z enotnim uporabniškim imenom in geslom, ne da bi se prijavljali v vsak medij posebej;
• preprosto prijavljanje in plačevanje, širok nabor (konkurenčnih) vsebin, ugodna cena in skupen nastop več medijev nevtralizirajo psihološke averzije ter načelne in praktične pomisleke uporabnikov ob uvedbi plačljivih vsebin.
Slovenski Piano štarta v ponedeljek, 16. januarja. Po zadnjih informacijah naj bi se mu poleg Dela in Slovenskih novic pridružili tudi Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Računalniške novice.
Digitalne naročnine, ki bodo omogočale dostop do vseh vsebin vseh naštetih medijev bodo znašale:
• tedenska: 1,99 evra
• mesečna: 4,89 evra
• letna: 48,90 evra
Dandanes, ko so instantne, brezplačno dostopne informacije za vsakim vogalom, je mogoče pričakovati, da so ljudje pripravljeni plačevati kvečjemu za kvalitetne in ekskluzivne informacije, predvsem pa za take z dodano novinarsko vrednostjo.
Načrtujemo, da bomo za digitalno naročnino ponujali deset do petnajst odstotkov Delovih vsebin. To bodo predvsem ekskluzivne Delove teme in zgodbe, intervjuji in reportaže, komentarji in kolumne, pa daljši feature teksti iz prilog in rubrik.
Pomembno je tudi, da uporabniki ne bodo doživeli tega preskoka kot šok. Čeprav bo naročnina nizka, se zavedamo, da lahko to marsikoga odbije že iz principa. Zato bomo poskrbeli, da ne bo nihče — niti tisti, ki ne bo mogel ali hotel plačevati — ostal praznih rok.
Vsak plačljiv članek bo tako objavljen v dveh verzijah: prva, ki bo dostopna vsem uporabnikom, bo vsebovala bazične informacije in manj multimedijske opreme, a bo kljub temu zaključena, samozadostna, smiselna novinarska celota; druga, naročniška verzija pa bo integralna, ekstenzivna, obogatena z multimedijo in povezavami in drugimi elementi, ki dajejo uporabniku toliko več kot zgolj črka na papirju.
Ni treba posebej poudarjati, da bodo vse Delove digitalne vsebine še naprej brezplačno dostopne za vse premium uporabnike — torej za tiste, ki so naročeni na tiskano izdajo Dela vsaj pet dni v tednu. Če se še niste prijavili, storite to čim prej.
Piano je samo prva faza monetizacije digitalnih vsebin. Še letos pa bomo prešli v drugo fazo, pri kateri smo se zgledovali bolj pri New York Timesu.
Delove digitalne vsebine bomo namreč začeli kmalu tržiti tudi samostojno, izven Piana, s še bolj obogatenimi vsebinami. Uporabnikom bodo na voljo dnevni, tedenski, mesečni in letni dostop, pa tudi enkratni dostop do posameznega članka; ponudili bomo digitalni paket; vse te naročnine bodo po bolj strukturiranih, a še vedno privlačnih cenah možne v različnih kombinacijah s tiskanim Delom ali brez njega ter Delom na iPadu (v drugi polovici leta v dveh verzijah, stari in novi) ali brez njega.
Ad-free
Za konec pa še nekaj (kot bi rekel Steve Jobs): digitalnim naročnikom se bomo oddolžili tako, da bodo plačljive vsebine brez oglasov.
No, ne čisto in ne takoj.
Prodaja oglasnega prostora na spletnih straneh po mnenju mnogih ne gre skupaj s plačljivimi digitalnimi vsebinami. Veliko uporabnikov interneta očitno zavrača ta klasični dvojni vir prihodkov iz prodaje vsebin in prodaje oglasnega prostora. Kar je bilo v tisku dvesto let samoumevno, je za internetne uporabnike nezaželeno.
V sedanji situaciji pa si založniki vendarle ne moremo privoščiti preveč radikalnega reza. Prihodki od prodaje oglasnega prostora tudi na internetu ostajajo relevanten, če že ne najbolj lukrativen vir financiranja medijev — vsaj ne ta hip in ne v Sloveniji, kjer je oglaševalski trg pač poln anomalij.
Prehod k plačljivim digitalnim vsebinam je tranzicija tudi za trikotnik mediji−oglaševalci−uporabniki. Samoumevnost prikaznih oglasov nazaduje, zmanjšuje se njihova zanimivost, uporabnost, marsikdaj se približuje že kar ničli ali pri vse nasilnejši želji po opaznosti v očeh uporabnikov dobiva celo negativen predznak.
Zavedamo se, da so naše možnosti uspeha ob prestopu v novo ekonomsko paradigmo medijev lahko veliko večje, če pri tem ne bomo poskušali z enim koščkom kruha pomazati dveh različnih omak.
Začetek zaračunavanja digitalnih vsebin je v tem smislu za nas spodbuda, da bomo poskušali izumiti drugačne, bolj fleksibilne, predvsem pa manj invazivne poslovne modele trženja vsebin oglaševalcem. To pa lahko dosežemo samo postopoma.
Internet bo lažje preživel pritisk oglaševanja, če si bo našel neodvisen vir prihodkov — in to so lahko samo bralci, uporabniki.
Tako bomo digitalnim naročnikom zaenkrat prihranili le tiste oglase, ki najbolj drastično posegajo v uporabniško izkušnjo. Na druge ugodnosti pa bo treba še malo počakati. Hvala za razumevanje.
