Vsemogočni nadzor

Če se v zadevi Kangler, ali bolje rečeno Žirovnik, izkaže, da je vse potekalo tako, kot kaže zdaj – in do zdaj nimamo nobenega razloga, da bi o tem dvomili –, potem je skoraj nemogoče razumeti, kaj si je privoščilo slovensko pravosodje – oziroma vsaj del njega. To, da se preiskovalni sodnik mariborskega okrožnega sodišča Janez Žirovnik ni izločil iz kazenskih postopkov proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, je popolnoma v nasprotju s tem, kar je do zdaj tako tuja kot domača konvencijska oziroma ustavnosodna praksa povedala o tem, kaj je mogoče razumeti kot pošteno in pravično sojenje. To se brez dvoma začne pri pravici vsakega, da mu sodi neodvisen in nepristranski sodnik.

Kangler in Žirovnik sta se nekoč in danes znašla na različnih bregovih. Kangler je bil nekoč kot poslanec SLS član parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, Žirovnik je bil svetovalec oziroma namestnik direktorja Sove. Kangler je torej nadzoroval Žirovnika. Bila sta v resnih konfliktih. To se ni izrazilo samo na sejah komisije, ampak tudi na zunanjih lokacijah in tudi na sedežu Sove.

Nekaj let pozneje je Kangler postal župan, Žirovnik sodnik. In kot sodnik je odrejal prikrite preiskovalne ukrepe v kazenskih postopkih, ki so tekli (in še tečejo) proti Kanglerju. Žirovnik je torej nadzoroval Kanglerja.

Pravzaprav ni treba prebrati nobene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča EU, ustavnega ali vrhovnega sodišča, da bi razumeli, da tu nekaj ni v redu. Ne samo da je že prehod nekdanjega delavca Sove v sodniške vrste lahko hudo problematična zadeva, kot meni nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič, še huje je, da se sam sodni sistem v tako občutljivem in v javnosti politično zelo izpostavljenem primeru, kot je Kanglerjev, ni odzval na očitno grobo in zavestno kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodnika. »Napako« je zaznalo šele vrhovno sodišče, ki je razveljavilo postopek v zadevi Vedeževalka in primer vrnilo na ponovno prvostopenjsko odločanje. Toda Vedeževalka ni edini primer, kjer je sledi pustil Žirovnik. Že ta teden je na mariborskem sodišču nov.

Neodvisnost in nepristranskost sodnikov je nekaj, kar visoko kotira tudi v vseh notranjih aktih sodništva. Na neodvisnost in nepristranskost se sodniki velikokrat sklicujejo, nekateri bi dejali, da prevečkrat – brez zadostne samokritike in sposobnosti samoizpraševanja. Nepristranskost je tako občutljiva kategorija, da je pomemben že njen zunanji videz. To je pravzaprav abeceda sodnikovega dela. Zato, da se ne pojavi nikakršen dvom o njegovem zakonitem, objektivnem, poštenem in pravičnem sojenju. In zato tudi ne dvom o delu sodstva kot institucije.

Pa bi lahko bilo tako preprosto. Žirovnik bi se moral izločiti iz vseh postopkov, ki zoper nekdanjega župana, župana, ki so ga pred tremi leti odnesli radarji in vstaje. Pa se pri preiskovalnem sodniku ta notranji impulz ni sprožil. In dve sodišči sta takšno njegovo ravnanje tolerirali, čeprav je kristalno jasno, da ga ne bi smeli. Žirovnik je sicer o prikritih ukrepih proti Kanglerju odločal šestkrat.