Tiskane izdaje
Primer brežiške zdravnice Nade Cesarec, ki je zaradi storitve kaznivega dejanja opustitve zdravstvene pomoči ta teden začela prestajati šestmesečno zaporno kazen, dobiva končne epiloge. Odločitve sodišč so znane, odločitev predsednika države tudi, čakamo še na odločitev zdravniške zbornice o morebitnem odvzemu licence zdravnici.
Primer, ki je bil predvsem zaradi opozoril zdravništva, da je Cesarčeva žrtev sistemskih nejasnosti v zdravstvu, ki se izkazujejo v preobremenjenosti družinskih zdravnikov, je v javnosti sprožil veliko pomembnih družbenih vprašanj. Če je namreč popolnoma jasno, da morajo vsi tisti, ki so vpeti v pravosodne odločitve, delati po ustavi in zakonu, ali jih to odvezuje od iskanja pravičnosti. Gotovo ne, bi dejala podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto. Čeprav je med pojmoma pravo in pravičnost prepogosto nepremostljiv prepad, ga je treba vsaj skušati premostiti, predvsem z dobro argumentacijo sodnih odločb.
Če se osredotočimo na presoji sodišč, ki sta odločali v tej zadevi, potem lahko iz njune argumentacije razberemo, da je primer zdravnice padel najmanj na eni točki: na tisti, ko je Cesarčeva trdila, da je reševala dva nujna primera hkrati, zato ni odšla na nujno intervencijo (poškodovani je pozneje umrl). Ker se to z natančno analizo konkretnega dogodka ni izkazalo za resnično – pa tudi zato, ker je bilo tisti dan v ambulanti še sedem zdravnikov, ki bi Cesarčevi pomagali, če bi jih za to prosila –, je morala zdravnica sprejeti subjektivno odgovornost. Primer s tragičnim koncem se namreč ni dogajal sredi noči, bilo je dopoldne, v ambulantah je bilo več zdravnikov.
Ta primer torej ni primerno izhodišče za opozarjanje na sistemske težave v zdravstvu, s katerimi se to zagotovo spopada, in brez dvoma se zdravniki dnevno lahko znajdejo v izjemnih stiskah, ki zahtevajo njihovo takojšnjo odločitev. Toda s prelahkotnim sklepanjem, brez nujne kritične distance do dejanskih vzrokov in razlogov v iskanju odgovorov, zakaj se je nekaj zgodilo, kot se je, in ali bi se lahko razpletlo drugače, bi lahko prišli do tega, da nihče več ne bi bil odgovoren za nič.
Denimo, država je v gospodarski, socialni in moralni krizi, torej so primeri tajkunizacije, korupcije, kraj, plačilne nediscipline, neizplačevanja plač za opravljeno delo, izigravanje izpolnjevanja socialnih obveznosti družbeno sprejemljivi in nepregonljivi? Če je tako in je sistem tak, da ne omogoča odpravljanja napak – torej ni filtrov, ki takšne anomalije izločajo –, potem nihče tudi objektivno ne bi mogel biti za nič odgovoren, kaj šele subjektivno. Pa ni tako. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je Slovenijo že ničkolikokrat obsodilo, na primer, zaradi razmer v sodstvu. Dejalo je, da sicer lahko imamo sistemske težave, toda odškodnine posameznikom zaradi sojenja v nerazumnem roku moramo vseeno plačati.
