Vsi za Franjo, Franja za vse!

Dežela Franja, o kateri smo pisali pred letom dni, še naprej raste in se razvija. Prvemu možu prirediteljev Gorazdu Penku še ni uspelo uresničiti vseh zamisli, kako največji slovenski kolesarski praznik narediti še večjega, a to je razumljivo. Za evolucijo tega, kar že ponuja Franja, in uresničitev vseh potencialov, ki jih skriva, bo poleg tega, kar organizacijski ustroj že ima – popolno predanost, vizijo in številne podpornike z BTC in Mestno občino Ljubljana na čelu –, potreben tudi čas in premiki v glavah.

Je pa tudi 34. Maraton Franja BTC City potrdil, da se kolesarsko gibanje pod njegovim okriljem širi. Pridružile so se mu še Domžale kot sogostiteljice vožnje na čas. Tako kot lani, ko je Slovenija avgusta gostila svetovno prvenstvo amaterskih kolesarjev, bo imela Franja tudi letos svojevrsten podaljšek. Po večjem delu trase malega maratona bodo v začetku julija brzele najboljše kolesarke na svetu. Te se bodo na pot Gira Rosa, preden jo bodo nadaljevale v Italiji, domovini največje dirke za nežnejši spol, podale iz Ljubljane, ki bo lahko pozdravila tudi domačo profesionalno ekipo.

Tako kot kolesarska karavana tudi Franja ne miruje. Za uspešno izvedbo vsakoletnega kolesarskega praznika pa je potrebna usklajenost vseh, tudi pasivnih udeležencev. Saj veste, že napačen korak neprevidnega gledalca ob progi lahko pokvari še najboljši načrt varovanja. To pa bi moralo biti tudi vodilo za delovanje inštitucije, v katero se je že prelevila Franja. Najbolj pomembno je, da takšna (p)ostane z naravno rastjo, brez prehitevanja dogodkov. »Naš cilj je združevati pozitivne predloge in energijo. Če ne bi sledili temu, bi morali vse storitve in usluge pri tem projektu plačati. Dogodka ne bi izpeljali, saj bi zanj potrebovali več kot milijon evrov,« je v pogovoru za to prilogo povedal Penko, ki za prihodnje leto načrtuje še eno novost, Franjo kot trietapno dirko, ki naj bi privabila večjo udeležbo med amaterskimi kolesarji iz tujine.

Ob širitvi in novih prijemih pa vendarle ne gre pozabiti ali zanemariti korenin in »duše« prireditve, katere hrbtenica so nenazadnje slovenski rekreativni kolesarji. »Franjo sem vedno razumel kot prijateljsko druženje. Kot medsebojno pomoč. V ideji Franje je neka humanost. Zato se mi ni zdelo pomembno, kdo bo prvi. Vsakdo, ki prevozi maraton, mora dobiti kolajno. A ta ideja, da Franja ni dirka, se nekako ni prijela. Tekmovalnost je pretehtala. Vedno je bila na maratonu skupina, ki je štela 100 ali 200 kolesarjev, ki so dirkali. Nikdar sicer nismo razglasili, da je Franja dirka. A v naravi človeka je, da pogleda, kdo je prvi. Mene je pa kot organizatorja zanimalo, kdo je zadnji. In, ali je zadnji prišel živ in zdrav,« je Ivan Winkler, eden od treh »očetov« Franje (ob rajnkem Zvonetu Zanoškarju in Tonetu Fornezziju – Tofu) in nekdanji direktor prireditve, dejal o krhkem ravnovesju, ki vsako leto združuje kolesarsko Slovenijo. Številka je že pri skoraj 8000 in raste. Naj bo tako tudi v prihodnje. Vsi za Franjo, Franja za vse!