Vstala Primorska

Howard Zinn, zdaj že pokojni ameriški zgodovinar, je na vprašanje, ali je zgodovina lahko objektivna, nekoč odvrnil takole: Objektivnost ni niti mogoča niti zaželena. Vsa zgodovina je namreč subjektivna in predstavlja le en pogled na dogodke. Zgodovina je v bistvu le nekakšen izbor neskončnega števila podatkov. Vsakdo to selekcijo opravlja različno, upoštevaje svoje vrednote in to, kar on misli, da je pomembno. Zgodovina potemtakem ne more biti objektivna.

Zgodovino so torej, prosto po Zinnu, prikrojevali od nekdaj. Jasno je, da jo je leta in leta zlorabljala prejšnja, rdeča oblast. Za svojo resnico. Tragično pa je, da enako napako pri (re)interpretaciji upora proti okupatorju zdaj (ne)hote dela tudi nova oblast. Predvsem z nekritičnim zagovarjanjem kolaboracionizma z nacifašizmom in z že naravnost bolezenskim strahom pred rdečo zvezdo, ki postaja tako paranoično zavajajoč, da slabo poučeni sploh ne vedo več, kdo je bil kdo med vojno.

Na Primorskem o tem, kdo nas je osvobodil leta 1945, ni dvoma. Primorske s Sočo, to prekrasno hčerjo planin, Kosmačevo Baško grapo, sončno Vipavsko dolino in morjem Adrijanskim – ki je četrt stoletja ječala najprej pod italijansko okupacijo, zatem pa skoraj dve leti še pod Nemci, niso osvobodili domobranci. Ti so zvestobo prisegli Hitlerju. Osvobodili so jo partizani z rdečo zvezdo. V glavnem primorski partizani, nekakšni trmasti nasledniki kaplana Martina Čedermaca, ki so hoteli, da na svoji zemlji končno spet lahko govorijo slovensko.

Prišla je kri h krvi, veja k drevesu, bi dejal Fran Saleški Finžgar. Otokar Rybář, zadnji slovenski poslanec, ki je v dunajskem parlamentu predstavljal Trst, je po pariški mirovni konferenci dejal, da so Slovenci plačali najhujšo ceno v diplomatskem boju za meje takratne države. Ta je bila res strahotna: Slovenija je izgubila skoraj četrtino svojega ozemlja, na katerem je italijanski fašizem potem začel prvo etnično čiščenje na evropskih tleh v 20. stoletju in kjer je zato posledično nastal tudi prvi antifašizem v Evropi.

Zdi se, da uradna Ljubljana tega dejstva in klenega uporniškega duha Primorcev nikoli ni posebno dobro razumela. Ko je namreč nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel pred časom omenjal požig Narodnega doma v Trstu, je (ne)hote zapisal, da so to storili italijanski gorečneži. Gorečneži, ne fašisti. Celó sintagmo fašizem je bilo torej treba omiliti, da bi bil fašizem v (italijanskih, evropskih?) očeh videti bolj dostojen ...

Zdajšnja vlada je na prijazno povabilo na jutrišnje slavje v Kopru plehko odgovorila, da je prišlo malce pozno. Bati se je, da bo tokratni Janšev kabinet z neudeležbo v Kopru ponovil napako izpred sedmih let, ko je (prav tako Janševa) vlada, ki je sicer uzakonila današnji praznik, bojkotirala veličastni shod ob 60. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini. Poteza je bila prav šokantna. Tako se do svoje zgodovine in do svojega naroda ne vede nobena vlada v civilizirani in demokratični Evropi. Takšne poteze ne presegajo delitev. Prej nasprotno.