Vstopite brez poziva!

Neverjetno je, kako se človek že od malega – ko ga še za roko vodijo skozi zapletene zdravstvene labirinte, od ordinacije do laboratorija, od tam spet v drugo ordinacijo in tako naprej po zdravstvenovarstvenem tekočem traku skozi celotno »obdelavo« na poti do končne diagnoze – privadi vsega, kar sodi zraven. Tudi napisov, kot so: Ne moti! Ne trkaj! Počakaj v vrsti …

Vrste čakajočih, resnične in virtualne, so še vedno med najprepoznavnejšimi znaki javnega zdravstva, čeprav se časi in pristopi spreminjajo. Ne vedno na bolje. Najbolj banalne (finančne) ovire za strokovni in organizacijski razvoj krnijo paleto možnosti, ki bi dosežke medicine – te prej ali slej vsakdo izkusi tudi sam – lahko še izboljšale.

A pred kratkim me je prijetno presenetil napis na vratih terciarne zdravstvene institucije, klinike, ki si je pridobila že vrsto priznanj za dobro urejeno in kakovostno delovanje, z mednarodno akreditacijo vred. Bolj kot priznanja, s katerimi so ovenčane stene tega poslopja, me je prepričal prav omenjeni napis: Vstopite brez poziva!

Zanimivo je, kako globok odtis lahko vztrajna raba miselnega prislova, ki skupaj s povedkom zanika glagolsko dejanje, pusti v naših možganih. Nasprotna raba pa, denimo, tako prijetno preseneti, da lahko vodi v nepričakovano izboljšanje občutja ali počutja. Omenjeni napis je lahko tudi dobra metafora za odziv obolelega na bolezen, s katero se mora spopasti. Zlasti če je ta kronična, torej neozdravljiva.

Seveda prvi odziv vsebuje zanikanje in zavračanje, ki mu sledita obup in brezup. Poglejmo na primer sladkorno bolezen. Zdravila zanjo še niso odkrili. Z zdravili je bolezen mogoče dobro obvladovati, ni pa mogoče (povsem) zaustaviti njenega napredovanja. In ta bolezen, ki se pojavlja vse pogosteje in pri čedalje mlajših, tudi zaradi življenjskega sloga in vsakodnevnega utripa, ki ju narekuje današnji čas, lahko sčasoma vodi v slepoto. Če se zaplete, je potrebna amputacija, odpovedo lahko ledvice. Močno se poveča tudi verjetnost za pojav resnih srčno-žilnih obolenj.

Ob postavitvi diagnoze, te ali prenekatere druge, resnično ni mogoče najti razlogov za optimizem. Ne takoj. A sčasoma ti znova priplavajo na površje človekove biti. Po zaslugi prevrednotenja vrednot, ob temeljitih informacijah in dobrih nasvetih, s pomočjo tistih, ki so tudi sami prešli tovrstne preizkušnje trpežnosti in potrpežljivosti ter našli nove cilje in vrednote v življenju, je mogoče zmagati. Bolezen, ki krni kakovost življenja in greni človekov vsakdan, je mogoče postaviti na stranski tir, kjer nima možnosti, da bi (znova) privzela krmilo nad življenjem in ga usmerjala v životarjenje.

To je mogoče doseči pri prav vseh obolenjih; paleta možnosti je resda različna, vendar obstaja. Tudi pri alzheimerjevi bolezni. Pri demenci. Ali raku. Toda pomoči ne moremo in ne smemo iskati v zdravstvenem sistemu, ki mu zmanjkuje sape in zmogljivosti že pri zdravljenju, kaj šele pri rehabilitaciji ali učenju sobivanja z boleznijo. Pri ponovnem postavljanju na noge in iskanju pravšnje opore je treba začeti pri sebi, se potem ozreti okrog sebe in prisluhniti. Kot pravijo pri slovenski zvezi društev diabetikov: pri nas bolniki s sladkorno boleznijo pridobivajo ne le zanesljive informacije o vodenju svoje bolezni, ampak tudi empatična ušesa in neutrudno ramo.

Le vstopiti je treba. Brez poziva!