Vučić ni Tito

Preveč pomembnih procesov trenutno poteka v širši regiji, da bi dogajanje v Srbiji lahko spremljali zgolj kot zanimiv notranjepolitični fenomen ali, če že hočemo vleči vzporednice in upati, ponovitev dogodkov pred 17 leti, ko je ulica počasi in z vztrajnostjo strmoglavila diktatorja Slobodana Miloševića.

Novi vožd Aleksandar Vučić je za zdaj res problematičen »le« za domače urbane in liberalne volivce, ki se od njegove izvolitve za predsednika države pred enajstimi dnevi vsak dan odpravijo na ulice večjih mest, da bi opozorili na vzpon diktature, na korumpiranost ozkega kroga politične elite, na to, da – uradnim podatkom o investicijah in napredku navkljub – gradi Srbijo revežev na slabo plačanih delovnih mestih brez dodane vrednosti.

Zahod ga ima prav zato rad. Slabo plačane, preproste službe dobivajo ruralni prebivalci. Teh pa je daleč največ. In te ima Vučić pod nadzorom. Kar je, kot samo pred ugasnjenimi mikrofoni priznavajo evropski voditelji, pravi vzrok za njihove uradne izjave, da je, četudi avtokrat, »zagotovilo za stabilnost regije«. Nacionalističnih konfliktov, ki še kar tlijo, ne bo razplamtel, so prepričani. Poslovni apetiti, sploh nemški, se namreč na Zahodnem Balkanu povečujejo. In dokler bo Vučić poslušal nemško kanclerko, kar menda počne precej vneto, bo vse »gut«. To pa je dobro za »biznis«, ki v Srbiji zadnja leta cveti.

Lahko pa se tudi zalomi. Vučić namreč ni Tito, čeprav želi ustvariti tak vtis. Dobro se razume s Kitajci, Arabci, Rusijo, EU, celo ZDA ... Problem – in to ne majhen – bi lahko nastal, ko bodo naraščajoči problemi doma (revščina, korupcija, klientelizem) resno načeli njegovo avtoritarnost. Takrat se lahko zateče k skrajnim metodam. Ker Vučić ni Tito. Globalnega nastopa ne gradi strateško. Gradi ga interesno. Kratkoročno.

In zalomi se lahko hitro. Nedaleč stran namreč turški predsednik gradi svoj sultanat, ki ga namerava že to nedeljo zapečatiti z voljo prestrašenega ljudstva. In prav tako nedaleč stran še en avtokrat zapira univerze in tudi ustrahuje vse, ki ne mislijo tako kot on. Nedaleč stran tudi Rusi zelo interesno in zelo dolgoročno naskakujejo Agrokor, največje balkansko podjetje, ki ima že dlje časa za talca hrvaško državo.

Bo Vučić še »zagotovilo za stabilnost regije«, če bodo Rusi še kje ponudili več? Ko bodo ob tem gratis dodali tudi putinovski poslovni model obvladovanja države in družbe? Bo Zahod še tako navdušen? »Misijonarji«, ki prek najrazličnejših fundacij in organizacij Srbijo učijo demokracije, so že danes silno začudeni, češ, koliko »dobrodelnega« ruskega denarja se je – po tem, ko je že Obamova administracija zmanjšala prisotnost na Balkanu – kar naenkrat pojavilo v srbskem nevladnem sektorju.

Še bolj bodo začudeni, misijonarji in zahodni politiki, ki so danes tiho, ko bo novi srbski vožd obrnil spravljivo, prozahodno ploščo. In začel s prstom kazati na nove zunanje sovražnike. Ker bo moral tudi prebujeno »selo« prepričati, da mesto vseeno nima prav, ko zahteva nazaj ukradeni boljši jutri.