Tiskane izdaje
V Rigi se je končalo vrhunsko zasedanje vzhodnega partnerstva, s katerim je Evropska unija še enkrat pokazala, kako globoko je njeno nerazumevanje procesov, ki se dogajajo vzhodno od njenih meja. V isti koš je vrgla tako protiruske kot proruske države na postsovjetskem prostoru, med katerimi sta dve že globoko vpeti v »rusko« Evrazijsko unijo. Zaključna deklaracija s formulacijo, »da je aneksija Krima nelegalna« je bila vnaprej obsojena na propad.
Arhitekti omenjenega projekta so države udeleženke: Armenijo, Azerbajdžan, Belorusijo, Ukrajino, Gruzijo in Moldavijo v svoj objem vabili z obljubo o liberalizacija viznega režima, oziroma odpravo šengenskih viz. Do zdaj je to uspelo samo Moldavcem, ne pa tudi gospodarsko uspešnejši Gruziji in še manj Ukrajini, ki ni samo v vojni, pač pa je tudi bankrotirana. V neuradnih pogovorih jim Bruselj še naprej vliva lažno upanje, da podpira brezvizni režim, »vendar prav zdaj ni tisti pravi trenutek«.
Na vrhunskem zasedanju vzhodnega partnerstva leta 2013 v Vilni je nekdanji ukrajinski predsednik Viktor Janukovič zavrnil pridružitveni sporazum z Evropo. Z malo zlobe lahko rečemo, da je edini dosežek nesrečnega partnerstva vojna na vzhodu Ukrajine. Čeprav Ukrajincem ni nihče izrecno obljubljal članstva, so jih z obljubami o »svetli prihodnosti« v združeni Evropi postavili pred lažno izbiro: Zahod ali Vzhod. Glavni cilj je bil vzhodno soseščino potegniti iz ruskega objema. Želeli so nagajati Rusiji, a so sami doživeli največji debakel.
Če gre verjeti dokumentu, ki ga je Kremelj pred dnevi objavil na svoji spletni strani, med Rusijo in Evropsko unijo že tečejo pogajanja, ki bodo dokončno pokopala ukrajinske sanje o Evropski uniji. Bruselj je menda pripravljen žrtvovati Ukrajino.
Klavrno je propadel tudi ameriški poskus izolacije Rusije, kar je postalo jasno prejšni teden, ko sta v Rusijo pripotovala tako ameriški državni sekretar John Kerry kot njegova pomočnica Victoria Nuland. Za povrhu vsega v Soči, kjer je lani ameriška delegacije bojkotirala otvoritev olimpijskih iger, v vodo pa je padel tudi za lani napovedani vrh G-8, ki so ga namesto v ruskem črnomorskem letovišču pripravili kar v Bruslju. Američane bi lahko Rusi bolj ponižali samo, če bi jih pripravili, da pridejo na Krim.
Čeprav so Američani obsodili napoved ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, da bo ponovno osvojil Donbas in celo Krim in so kot edini izhod iz krize podprli mirovni sporazum iz Minska II. se vojna na vzhodu Ukrajine nadaljuje. Bolj kot zajetje dveh domnevnih ruskih vojakov bi nas morala skrbeti odločitev ukrajinskih oblasti, da začasno ukinijo nekatere resolucije o človekovih pravicah, kar je predsednica parlamenta upravičila z besedami, da bodo tako lažje vodili vojno v Donbasu, saj bodo tamkajšnjim prebivalcem na mednarodnih sodiščih onemogočili vlaganje pritožb zaradi kratenja človekovih pravic.
Fantazije v politiki so nevarne, kar so na svoji koži občutili zlasti Ukrajinci, ki so največja kolateralna žrtev geostreteškega spopada med Rusijo na eni ter Združenimi državami Amerike in Evropsko unijo na drugi strani.
