Vzrok za praznovanje

Lani je bilo na isti predpraznični dan na istem mestu zapisano, da si je slovenska politika iz svoje zgodovinske zaveznice, kulture, končno ustvarila naravno sovražnico. In da za praznovanje ni nobenega vzroka.

Zdaj, leto kasneje, je položaj na videz enak. Med kulturo in politiko je še zmeraj napeto razmerje, ki ga po eni strani poganja finančno pustošenje kulture (nazadnje, kot da že ni bilo dovolj vsega hudega, je vlada ukinila še slovensko kulturno izpostavo na Dunaju, edino našo ambasado te vrste sploh), po drugi strani pa ga poganja v nove izrastke podaljšan stari kulturni boj, ki se skoraj v celoti prekriva z levo in desno politično opcijo.

Kajti tako kot slovenska politika je razdeljena tudi kultura. Toda med njima je vendarle razlika, in sicer v načinu in obsegu »duhovnega« servisiranja. Na desni strani se kultura in politika popolnoma ujemata, na levi pa kulturi pravzaprav manjka zaupanja vreden naslovnik, kakor ji je manjkal že lani. Jutrišnje dvojno zborovanje na osrednjem ljubljanskem trgu bo takšno konfiguracijo nemirnih slovenskih tal samo potrdilo. In velika napaka bo, če ne bo ostalo samo pri tem.

V zadnjih mesecih se je zgodil premik, ki ga ob lanskem kulturnem prazniku še ni bilo mogoče zaznati. Civilnodružbeni upor je namreč stopil predvsem skozi kulturna vrata. Ne gre le za to, da ga je na noge postavila tudi prek društev organizirana kultura, predvsem za to gre, da se je upor sam od sebe manifestiral skozi kulturo, Protestival je samo najbolj očiten primer. To spontanost lahko prepoznamo kot osnovni kljubovalni rokopis, s katerim se je slovenska kultura izkazovala skozi zgodovino. S tega vidika vzrok za praznovanje letos vsekakor obstaja.