Wendell Lewis Willkie, predsednik ZDA?

Ali ste že kdaj slišali za Wendlla Lewisa Willkieja? Verjetno ne, čeprav je bil leta 1940 republikanski protikandidat Franklinu Rooseveltu za mesto predsednika Združenih držav Amerike. Možak, ki ga danes opisujejo kot nekakšnega predhodnika Donalda Trumpa, saj je bil poslovnež in ne politik, prav tako je iz demokratske stranke prestopil v republikansko in tam tako rekoč izsilil nominacijo za predsedniškega kandidata, se je kampanje lotil zelo resno. V treh mesecih je prepotoval ameriške zvezne države in imel dvesto govorov v dvaindevetdesetih mestih, od New Yorka do zakotnega mesteca Elwood v Indiani s tri tisoč prebivalci. Roosevelt je takrat dejal, da nima časa za tovrstno pohajkovanje naokoli, saj ima preveč dela, in kljub temu Willkieja gladko porazil.

Očitno si kmalu nikomur več ne bo treba brusiti pet kot Willkieju, saj živimo v veliko bolj sofisticiranih medijskih časih. Roosevelt je imel na voljo zgolj časopise in radijske postaje, pa še ti seveda niso o njem pisali in poročali zgolj afirmativno. Danes pa je na voljo nešteto orodij, da se tovrstnemu medijskemu situ politiki izognejo. Tam, kjer je to mogoče, jih pač preprosto zlorabijo ali celo ukinejo, drugod uporabljajo nepregleden nabor medmrežnih družbenih in družabnih omrežij ter aplikacij, s katerimi neposredno nagovarjajo volivce.

Še ena degradacija klasičnega novinarstva

Afera z zlorabo več deset milijonov osebnih podatkov uporabnikov facebooka je veliko večja prelomnica, kot se morda zdi na prvi pogled. Če se bodo takšne kraje osebnih podatkov uporabnikov in na njihovi podlagi izdelanih psiholoških profilov, ki so stvarno uporabni za namene političnih ali kakšnih drugih manipulacij, izpopolnile in razširile (in zelo verjetno se bodo), pomeni to popolno degradacijo klasičnega novinarstva in profesionalnih medijskih standardov. Seveda lahko polemiziramo o objektivnosti tega ali onega medija, tudi hiperprodukcija različnih medmrežnih portalov in blogov niža standarde in ustvarja zmedo. Vendar lahko kolikor toliko ozaveščen in selektiven državljan za zdaj informacije še vedno črpa iz različnih virov in si ustvari vsaj zadovoljivo, če že ne optimalno realno sliko dogajanja.

Z obvodom prek medmrežnih aplikacij bo ta profesionalni novinarski filter postopoma izginil, posledice pa bodo nepredstavljive. Posamezni volivec bi bil lahko odslej neodvisno od svoje volje neposredno nagovorjen, in to na zelo sofisticiran način, ki ga morda sploh ne bo zaznal, vsaj ne v vseh njegovih razsežnostih. Aleksander Kogan z univerze Cambridge, ki je razvil aplikacijo To je tvoje digitalno življenje in jo prodal podjetju Cambridge Analytica, sicer zatrjuje, da gre za zelo nenatančno profiliranje uporabnikov in zato za nizko uporabno vrednost izsledkov, vendar so to njegovo trditev mnogi že ovrgli.

Dodelane aplikacije, ki jih ni mogoče detektirati

Matthew Hindman, profesor na katedri za medije na univerzi Georgea Washingtona v Washingtonu, je zapisal, da so celo veliko manj dodelane aplikacije zelo natančno registrirale najrazličnejše karakteristike posameznika. V kar devetdesetih odstotkih primerov so bili točni podatki o spolu, rasi, starosti, barvi kože, političnih preferencah in celo spolni usmerjenosti, v le nekoliko manjšem deležu pa podatki o poklicu ter življenjskih in potrošniških navadah. A povsem natančni podatki niti niso nujno potrebni, že na podlagi okvirnih gabaritov je mogoče izoblikovati učinkovito strategijo vplivanja na uporabnika.

Če smo bili še pred dvema letoma presenečeni in tudi zgroženi zaradi lažnih facebook profilov in izmišljenih twitter računov, ki naj bi v podporo izvolitvi Donalda Trumpa nastali v ruski medmrežni centrali v Sankt Peterburgu, je najnovejši škandal še toliko večji. Lažne profile in račune je pač mogoče razkrinkati (pogosto se to zgodi sicer šele post festum, ko je bila škoda že povzročena), medtem ko nepredstavljivo velike in povsem razpršene uporabe tovrstnih aplikacij skoraj ni mogoče detektirati. Oziroma je tudi v primeru Cambridge Analytice ne bi, če ne bi bilo žvižgača Christopherja Wylieja.

Aleksander Kogan zagotovo ni zgolj grešni kozel, kot se poskuša zdaj predstaviti. Če drugega ne, je s projektom vsaj zelo lepo zaslužil, v ozadju pa se morda skriva še kakšna druga agenda. A največjo odgovornost brez dvoma nosi šef Facebooka Mark Zuckerberg, saj je priznal, da je bil z zadevo seznanjen že leta 2015. Zahteve za odstop je zavrnil, in ker ga k temu koraku tudi ni mogoče prisiliti, je mogoče vsaj upati, da bo imela kampanja Delete Facebook kaj uspeha. Verjetno pa večjega osipa med kar 2,2 milijarde uporabnikov ni pričakovati, še zlasti ker je Facebook na svojem področju monopolist in uporabniki primerljivih alternativ nimajo.

Bi se zgodovina zavrtela drugače?

Za širšo javnost je ta afera morda bolj ali manj nepomembna, nemogoče je tudi objektivno oceniti, kakšen vpliv je imel projekt na izvolitev Donalda Trumpa. A z veliko gotovostjo lahko rečemo, da povsem zanemarljiv ni bil. In tukaj se pojavijo širše implikacije ter takšne in drugačne hipotetične možnosti, ki nikakor niso nepomembne.

Če bi imel takšna orodja sredi preteklega stoletja na voljo Wendell Lewis Willkie in bi bil zaradi tega izvoljen za ameriškega predsednika, bi se lahko kolo zgodovine zavrtelo povsem drugače. Willkie je bil namreč striktno za ameriško nevtralnost in je ostro nasprotoval vstopu ZDA v vojno, pravzaprav je bila to ena njegovih osrednjih predvolilnih obljub. Prav tako lahko samo ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi namesto Trumpa v Beli hiši sedela Hillary Clinton – če nič drugega, bi si v ZDA prihranili zadrego, da so na najvišji položaj izvolili takšno osebo.

Volilno telo je že tako in tako zelo sugestibilno, pogosto se odzove čustveno in neracionalno, zato dodatne manipulacije nikakor niso zaželene. Znana je Churchillova izjava, da je parlamentarna demokracija zelo slab sistem, vendar boljšega ni, nekoliko manj pa tista, da je najboljši argument zoper parlamentarno demokracijo petminutni pogovor s povprečnim volivcem.