Z drugega konca

Po vzoru več evropskih držav, ki so se v zadnjih mesecih znašle v krizi s prebežniki, bo tudi Slovenija zaostrila begunsko zakonodajo. En osnutek sprememb zakona o mednarodni zaščiti so pripravili na ministrstvu za notranje zadeve in ga bo predvidoma jutri obravnavala vlada, opozicijska SDS pa jo je prehitela in je svoj predlog že vložila v parlamentarno proceduro.

Podrobnosti vladnega gradiva še niso znane, je pa ministrica napovedala, da bodo spremenili določene člene »v smislu zagotavljanja hitrejših postopkov in prevetritve standardov obravnave«, predvsem zaradi reševanja aktualne problematike s prebežniki. V SDS pa so se konkretno lotili »širokogrudne politike azila« v Sloveniji; tako kot Nemčija bi odpravili vse denarne pomoči, tudi žepnine, dajali zatočišče samo, dokler traja nevarnost in določali letne kvote.

Nekatera stališča so v nasprotju z ženevsko konvencijo o statusu beguncev, h kateri je Slovenija zavezana: človeku, ki ima utemeljene razloge za to, da prosi za mednarodno zaščito zaradi preganjanja, te ne moreš odreči z utemeljitvijo, da si že izpolnil kvote. Nekatere pobude, s katerimi so verjetno sledili nemškim smernicam, pa so v slovenskem kontekstu kar malo absurdne. Težko je namreč verjeti, da bi nekega posameznika k prošnji za azil v Sloveniji spodbudila mesečna žepnina v višini 18 evrov. Pred časom, leta 2011, je imela, denimo, Belgija velike težave z državljani Srbije, ki so po uvedbi brezvizumskega režima množično zaprošali za azil. Predvsem zato, ker je Belgija vsakemu prosilcu, ki se je odločil za prostovoljno vrnitev, izplačala po 250 evrov. Belgijo pa je takrat vodila tehnična vlada, ki zakona ni mogla spremeniti, čeprav so ga prišleki očitno zlorabljali.

Slovenijo je v zadnjem mesecu in pol prečkalo več kot četrt milijona ljudi, med njimi jih je prošnjo za azil vložilo 59, polovica tistih, ki so jo, pa je pot nadaljevala. Naša država je v vsem lanskem letu 44 ljudem odobrila mednarodno zaščito, od leta 1995 vsega skupaj 380, od tega jo ima še okoli 250 ljudi. Nekateri so že izpolnili pogoje za državljanstvo, drugi odšli drugam. Iz statistike bi torej sklepali, da problem, ki ga je treba popraviti pri nas, ni zaostrovanje pogojev za pridobitev statusa begunca. Bolj smiselni bi bili ukrepi za prepoznavo ekonomskih migrantov in pospešitev postopkov pri tistih, ki vlagajo prošnje brez tehtnega razloga in ki prihajajo iz tako imenovanih varnih držav, predvsem z Zahodnega Balkana. Potrebujemo predloge, kako se lotiti zlorab procesa – podatki kažejo, in to že več kot desetletje, da se pri več kot polovici vlagateljev prošenj postopek prekine, ker prosilca ni več v Sloveniji.

Položaj bi se zelo spremenil, če bo EU sprejela dogovor o prerazporeditvi prosilcev za azil iz najbolj obremenjenih držav med druge članice. V takem primeru bi uradniki ministrstva za notranje zadeve morali obravnavati nekajkrat več vlog hkrati, kot so jih v zadnjih petih letih skupaj. A tudi za take okoliščine potrebujemo takšne zakone, da bodo postopki hitri in da bodo ljudem, ki bežijo pred preganjanjem, omogočili pridobitev zatočišča.