Z jezikom do sožitja

Angleščina je najbolj razširjen jezik v komunikaciji in v izobraževanju. Govori jo 38 odstotkov svetovnega prebivalstva; francoščino denimo samo 12, španščino 7 in ruščino 5 odstotkov. V kurikulu večine šolskih sistemov se zato pojavlja kot prvi tuji jezik. Pri nas se je je leta 2012 kot prvega tujega jezika učilo 97 odstotkov osnovnošolcev in 94 odstotkov srednješolcev.

To je spodbudno, toda hkrati vzbuja skrb ugotovitev, da imamo nedosleden sistem poučevanja, ki učence vedno znova vrača na začetek. Tisti, ki se angleščine začnejo učiti v vrtcu ali fakultativno v nižjih razredih osnovne šole, se zaradi sošolcev, ki se je niso učili, vselej znova vračajo na začetno točko, ko ta enkrat postane obvezna. Zato pobuda nove šolske ministrice, da angleščina postane obvezni tuji jezik že v prvem razredu, ni napačna. Nemara še bolj smiselna, čeprav ta hip verjetno utopična, pa je pobuda dr. Alje Lipavic Oštir, da bi bil prvi tuji jezik »neangleški«. Angleško se namreč marsikdo za silo nauči tudi s spremljanjem vsebin na televiziji, spletu in računalniških aplikacijah. Ker je jezik dostopen, ga redkokdo dejansko usvoji. Zadovolji se s površnim znanjem, obenem pa potem ne čuti potrebe, da bi se naučil še katerega drugega tujega jezika. »Medtem ko se mlajši otroci enako radi kot angleščine učijo drugih jezikov, je starejšim jasno, da je angleščina mnogo bolj zaželena.« Takrat jih je veliko teže navdušiti za kateri drug tuji jezik, zato je po njenih besedah koristneje, če angleščino izberejo kot drugi tuji jezik, saj to zaporedje med drugim prinaša odlične rezultate v obeh jezikih. »Sicer se lahko zgodi, da otroci razvijejo dobre spretnosti v angleščini, v preostalih pa ne.«

Raba enega samega jezika ogroža manj razširjene jezike (med njimi slovenščino), pa tudi posamezne kulture, zato v Evropi od leta 2001 spodbujajo jezikovno raznolikost in vseživljenjsko učenje več jezikov. Kljub temu pa si na Slovenskem po prepričanju raziskovalke večjezičnosti in medkulturnosti prof. dr. Lucije Čok premalo prizadevamo za ohranitev jezikovne različnosti, saj v šolah skoraj ni ponudbe drugih jezikov. V osnovnošolskem izobraževanju bi morali zato spodbujati tudi učenje sosedskega jezika, v srednjih šolah bi bilo smiselno ohraniti jezikovne razrede, saj so, kot pravi, nekateri projekti pokazali veliko uspeha pri uvajanju učenja predmetnih vsebin v tujem jeziku, na univerzitetni ravni pa bi morali študentom ponuditi širšo paleto jezikov – od portugalščine in španščine do kitajščine in japonščine.

Večjezičnost povečuje zaposljivost, zato je po kriterijih EU pomemben element evropske konkurenčnosti. Vsak državljan Unije naj bi tako poleg maternega obvladal dva tuja jezika. Toda Evropa ima še en, veliko pomembnejši razlog za spodbujanje jezikovne raznolikosti. Prevečkrat je že izkusila posledice zapiranja v lastne meje. Prav jezik pa je tisto sredstvo, ki omogoča sporazumevanje, to pa odpira pot do strpnosti in sožitja.