Z obtožbo za volitve

Institut ustavne obtožbe predsednika vlade je bil do zdaj kot orodje opozicije pri nadzoru vladajočih uporabljen izjemoma. Zaradi strankarskih razmerij nobena ni prišla dlje od predloga. In pričakovati je, da bo takšno usodo doživela tudi tokratna, ki jo je danes vložila SDS proti predsedniku vlade Miru Cerarju.

Skupna značilnost vseh dosedanjih ustavnih obtožb je, da se je pod vse podpisala stranka SDS oziroma njen vodja Janez Janša. Najprej je bil te »opozicijske milosti« deležen Janez Drnovšek v devetdesetih letih, nato Danilo Türk kot predsednik republike. Spomnimo, takrat si je SDS privoščila dokazno gradivo, za katerega se je izkazalo, da je prirejeno oziroma zlepljeno. Primer Velikovec se je v tem primeru izkazal kot »fake news«, še preden so lažne novice dobile domovinsko pravico v političnem boju na globalni ravni. Ustavna obtožba proti Cerarju seveda ni lažna novica, je pa vsekakor novica, ki ni presenetljiva.

SDS z ustavno obtožbo, ki temelji na primeru ravnanja s sirskim beguncem Ahmadom Shamiehom, poskuša označiti teren in določiti teme, na katerih naj bi v prihodnjih mesecih temeljil predvolilni spopad. Institut ustavne obtožbe je bil prvotno zasnovan kot pripomoček opozicije pri nadzoru političnih vrhov, kadar bi se ti hudo pregrešili proti ustavi in zakonodaji, zdaj ga spreminjajo v predvolilno orodje.

Je napoved predsednika vlade, da bodo pomagali človeku, ki se je znašel na tleh Slovenije zaradi vojne v svoji državi, tista hujša kršitev ustave, zaradi katere bi moral predsednik vlade prevzeti odgovornost? Vprašanje je seveda retorično, je pa že na prvi pogled jasno, da v prihodnjih mesecih ne moremo pričakovati nobene spodobnosti. Prej »alt« desni radikalizem, skrajni nacionalizem in populizem. SDS igra na čustva slovenskega naroda in računa, da jim lahko te in podobne teme pomagajo na poti do zmage na volitvah.