Z odpadki ne znamo

Pridno ločevanje odpadkov ne rešuje glavnih težav z njimi. Prvo je preprečevanje, kar je v državi z največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi težava. Zbiranju bi morala slediti predelava, pri čemer smo spet šibki, sicer ne bi vsega na glavo postavila podražitev sežiganja v tujini.

Razrešeni minister Jure Leben se je to namenil nekako urediti, a ta postopek bo moral voditi nekdo drug, ki ga v SMC še niso razkrili. Zahteva predsednika vlade Marjana Šarca, da se mora učinkovito delo ministrstva nadaljevati, bo težko uresničljiva. Zaposleni na ministrstvu za okolje in prostor (MOP) so že začeli odgovarjati po starem, nihče noče prevzemati odgovornosti za odločitve. Posveti bodo, pobude tudi, enako kot več let prej.

Podjetja v odpadkarskem poslu, ki se hočejo pogovarjati in posredovati svoje podatke in mnenja, zdaj ugotavljajo, da se ponavljajo lanske razmere, ko zaradi menjave vlade ni bilo mogoče narediti nič. Letos težave s kupi odpadkov rešujejo interventno, na državne stroške. Čeprav odločitve o sežigalnici še ni, je del odpadkov iz interventnega odvoza končal v pečeh Salonita. Kupi pa so se spet začeli povečevati.

Kot nalašč se je zapletlo še z razpisom za odstranitev 7500 ton pogorelih odpadkov Ekosistemov pri Novem mestu. Naše družbe so po vrsti premajhne za večje projekte in inovativne pristope v gospodarjenju z odpadki. V poslu se ne cedita med in mleko kot nekoč. Odpadne surovine nimajo cene, sežig pa stane, prav tako prevažanje odpadkov po Sloveniji.

Odpadki bodo izginili, ko bodo izdelki iz njih dobili pravo ceno, kar lahko pomeni tudi podražitev naravnih surovin. Takrat se bo vse izplačalo, od ločenega zbiranja do predelave in ponovne uporabe. Do takrat potrebujemo nova pravila, saj smo odpadke posejali prav povsod.