Z ognjem, tišino in temo

Veliki vsakoletni ritual, podelitev najvišjih državnih priznanj za umetniške dosežke, je minil brez hujšega škandala. Lahko bi bilo drugače. Umetniki, nasprotujoči odločitvi o utopitvi ministrstva za kulturo v veleministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, so oblast zgolj decentno opozorili, da počne nekaj nerazumljivega. To so storili z ognjem, tišino in temo, s svečkami pred Cankarjevim domom in zatemnitvijo dvorane ob koncu podelitvene svečanosti. Vaja v molčečem trobentanju pred kulturnim praznikom. Nekateri so proslavo bojkotirali, prazni sedeži so govorili svoje.

Gre seveda za simbolno dimenzijo, ki jo ima v slovenski državi kultura tako rekoč od nekdaj. Brez kulture, so se pridušali v Koordinacijskem odboru kulture Slovenije, ki je čez noč združil stanovske, nevladne, sindikalne in druge organizacije kulturnih ustvarjalcev, se bo zamajal temelj slovenskega obstoja, moči in samozavesti, kultura je ustvarjalka, varuhinja in izraz slovenske identitete. Oblast ji zdaj to državotvornost odreka.

Smeli bi domnevati, da si nova vladajoča elita, ki ji je – kar zadeva kulturo – kot kaže pripadlo odigrati zadnjo fazo tukajšnje tranzicije, velikega izbrisa slovenske kulturne kreativnosti ne bo privoščila, pravzaprav si ga ne more. (V isti sapi si v gumbnico vtika ministrstvo za Slovence po svetu. Zadnjih volitev se jih je udeležilo koliko? Nekaj čez osem tisoč?) Za simbolno odstranitev kulture kot samostojnega ministrstva sicer navaja argumente, ki govorijo o varčevanju in racionalizaciji, a vendar vsi vemo, da bodo številke izza te operacije morale ostati. Ključno vprašanje je, kako bodo spremenjene.

Preseneča varčevanje na nepotratnem koncu: od proračunskih sredstev države je v zadnjem desetletju šlo za kulturo vsega od 2,20 do 2,37 odstotka, bruseljske številke so še bolj impresivne – v celoti gre iz evropskega proračuna za kulturo manj kot desetina odstotka, Evropska komisija pa je v predlog za obdobje 2014–2020 zapisala, naj gre kulturi 1,6 milijarde evrov, šolstvu in izobraževanju pa na primer skoraj desetkrat več, 15,2 milijarde. Bo superministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport delilo proračunske denarce na podoben način?

Protestirajoči kulturniki so s svojim glasnim molkom govorili o razočaranju. Strankokratsko otrpli državi, ki so ji pot do neodvisnosti tlakovali ravno oni, da, tudi na Roški so stali, je zanje zdaj vseeno, a pišmeuhovska je bila že prej, spomnimo se le neuspešnih poskusov znižanja davka na dodano vrednost za knjige – ali ni dobil parlamentarne večine ali pa se je izgubil v tako imenovanem medresorskem in koalicijskem usklajevanju.

Kaj smo dobili za letošnji kulturni praznik? Ideološko, zdraharsko presenečenje, pospremljeno z nizom kulturnobojnih sprenevedanj, pač zgolj novo potrditev, da je v podalpskih krajih temeljna razklanost na naše in njihove, kakršno poznamo že izza prejšnjega stoletja, žal nekakšen neuničljivi ahistorični fenomen. Od proračunskih sredstev je v zadnjem desetletju šlo za kulturo vsega od 2,20 do 2,37 odstotka.