Z vodo se bojujemo, morali bi jo zaščititi

V Sloveniji do strateške surovine 21. stoletja nimajo spoštljivega odnosa ne posamezniki ne država.

Objavljeno
05. oktober 2018 08.15
Posodobljeno
05. oktober 2018 08.15
Naši državi se še ni treba ukvarjati s težavami, kakršne imajo v Južni Afriki ali Kaliforniji, a poudarek je na besedici še. Foto: Tadej Regent
Prihodnji mesec bo dve leti, odkar je Slovenija v ustavo zapisala pravico do pitne vode, ki sugerira tudi varovanje njenih virov. Odtlej se ni premaknilo nič v smeri prelitja te pravice s papirja v prakso. Naj se sliši še tako neverjetno, tudi v z vodo bogati Sloveniji se v nekaterih domovih še ne morejo odžejati z vodo iz pipe.

Naši državi se še ni treba ukvarjati s težavami, kakršne imajo v Južni Afriki ali Kaliforniji, a poudarek je na besedici še. Vodnih virov imamo dovolj, a so neenakomerno razporejeni. Na več območjih v toplih mesecih brez padavin vode hitro zmanjka in jo morajo dovažati s cisternami. Najbolj ranljiva je Primorska, kjer morajo poleti zaradi turistov vodo kupovati od Trsta in Hrvaške. Pri Ižanskem vodovodu razmišljajo celo o dragem razsoljevanju. 

Na veliko upravljavcev Postojnske jame 60 odstotkov Slovenije leži na kraških tleh, a to hkrati pomeni, da se posledice nespametnih ravnanj na površju neposredno prenesejo v podtalje in onesnažijo podzemno vodo, iz katere prejmemo polovico vse vode za oskrbo v državi.

Nekako je ustaljeno prepričanje, da kmetijstvo z naravo ravna spoštljivo, pa vseeno se ponekod v podtalnici in pitni vodi pojavljajo nitrati in ostanki pesticidov. Nedavni pregledi okoljevarstvenih dovoljenj v podjetjih, ki predstavljajo večje okoljsko tveganje, kažejo, da nimajo vsa urejenih lovilnih jam, ki preprečujejo izlitje nevarnih snovi. Tudi Kemis je imel premajhno, ceno je plačal bližnji potok Tojnica. Za razliko od Kemisa krivci za onesnaženje vodotokov večinoma niso ugotovljeni, kar spodbuja nadaljevanje teh praks. 

Če si nalijemo čiste vode, v Sloveniji do te strateške surovine 21. stoletja nimamo spoštljivega odnosa. Ne posamezniki, ki se ne zavedamo, da vse, kar zlijemo v odtok umivalnika, straniščno školjko ali na travnik, prej ali slej tudi spijemo, ne država, ki nima celovitega nadzora nad vodnim krogom. Skoraj sto tisoč prebivalcev komunalne odplake še vedno odvaja neznano kam, neustrezne greznice jih ima preko tristo tisoč. 

Na nepravi odnos kaže tudi to, da se z vodo bojujemo, morali pa bi jo zaščititi. Vodotoke usmerjamo v korita brez pomisleka o vplivu na rastlinske in živalske vrste. Sekamo obrežne pasove in gradimo na poplavnih območjih, potem pa se jezimo, ko nam voda zalije klet. Načrtujemo nove hidroelektrarne, ki jih vidimo kot zelen vir energije, a je resnica drugačna.

Potenciala modrega zlata se ne zavedamo povsem, tega ni mogoče reči za tuja podjetja. Za zdaj ga še ne izkoriščajo pretirano, a to se lahko hitro spremeni. Vsa Evropska unija je na udaru korporacij. Posodobitev direktive o pitni vodi, ki trenutno poteka, nekatere države (in za njimi korporacije) poskušajo izkoristiti za znižanje kakovosti in standardov pitne vode. Tudi zato mora ustavna pravica do pitne vode zaživeti čim prej.