Za drugačno globalizacijo

K mnenjskemu zapisu kolega Videmška morda velja dodati nekaj misli o pojavu, ohlapno poimenovanem globalizacija. Pojavu, ki se je razbohotil po zgodovinskem porazu socializma, ko je Zahod izgubil glavnega ideološkega nasprotnika, kapital pa vso konkurenco, tako da je lahko – in tudi je – hitro nehal kazati človeški obraz.

Ni bilo namreč naključje, da je bila toliko opevana država blaginje v dobršni meri spodbujena prav z nekaterimi pridobitvami v socialističnem delu sveta; na Zahodu pač niso mogli dopustiti, da bi imeli njihovi mezdni delavci manj pravic kakor nemaniči v »komunistični tiraniji«. Od tod prenekateri »socialistični relikt«, denimo spodobno dolg dopust, porodniški dopust, regres in podobno. Odkar socialističnega sovraga ni več, imajo lastniki kapitala povsem proste roke, da te »neživljenjske«, »ekonomsko nevzdržne« pravice, ki so se nam dolgo zdele samoumevne, odvržejo na smetišče zgodovine.

Hkrati s tem neustavljivim procesom ekonomskega čiščenja pa se, kot rečeno, bohoti globalizacija, za katero prav tako dolgo ni bilo jasno, kakšen je pravzaprav njen namen. Šele v zadnjem obdobju je postalo očitno, komu ta z najvišjih državniških vrhov spodbujani proces najbolj koristi. Predvsem tistim, ki imajo veliko globalno navzočega in zlahka gibljivega kapitala. Vsi drugi si lahko globalizacijo bolj ali manj zataknemo za klobuk – ali za globalizirano bejzbolsko čepico.

Kakšno korist ima namreč od globalizacije povprečni državljan – razen te, da lahko iz leta v leto kupuje več cenene šare, ki je v resnici niti ne potrebuje? Se lahko tudi on v trenutku iz Ljubljane ali Metlike s svojo hišo ali stanovanjem preseli v Miami, Rio ali New York? Ali lahko svoj pašnik ali njivo čez noč prestavi v Švico ali Monako? Seveda ne. A saj tudi globalizacija ni namenjena blagru večine Zemljanov, temveč predvsem že tako privilegiranim izbrancem. Vsem drugim bolj škoduje kakor koristi, zlasti na daljši rok. Iz meseca v mesec se lahko prepričamo, kam pripelje »ekonomična« selitev proizvodnje v vedno cenejše predele sveta – v propadanje domače industrije, obrti in rokodelstva. Čim višjemu dobičku na vloženi – ali celo zgolj izposojeni – kapital je podrejeno že čisto vse pod svobodnim soncem.

Da je proces še malo bolj eleganten, se tudi diplomacija čedalje glasneje hvali, da odpira vrata gospodarstvu. Sijajno – a kateremu? Tistemu v Ormožu ali Semiču zagotovo ne. Odpira jih predvsem onemu, ki odpiranja vrat sploh več ne potrebuje, saj so mu že vsa na stežaj odprta. Vsemogočne korporacije in nadnacionalke čedalje manj sramežljivo posegajo v najvišjo politiko in posledično v naše življenje, obsojeno na novo in novo zategovanje pasu, da si lastniki kapitala lahko svojega še malo razrahljajo. Diplomacija pa jim pri tem servilno »odpira vrata«.

V tednu, ko smo se spominjali obletnice mračnega dogodka na oni strani Atlantika, ki nas je znova opomnil, kako uničujoče so lahko posledice nepravične, skrajno neuravnotežene in prav nič elegantne mednarodne politike, bi bilo smiselno, če bi se diplomacija spomnila svoje temeljne dejavnosti in poskusila odpreti še kakšna vrata v boljše, prijaznejše, bolj civilizirane odnose med državami. Da bi poskusila kaj prispevati k boljšemu svetu za vse, ne le za lastnike izmuzljivega, hitro pobegljivega kapitala. V nasprotnem se utegne zgoditi, da se bo kaj kmalu namesto z »odpiranjem vrat gospodarstvu« prisiljena ukvarjati predvsem z vojno diplomacijo.