Za ljubi mir

Sredi decembra je na naslov ministrstva za kulturo prispelo pismo zaskrbljenega kulturnega direktorja. V njem je ministra opozoril, da bo s tem, če bo privolil v kompromis in legitimiral stavko slovenskih filharmonikov, odprl Pandorino skrinjico v vseh drugih javnih zavodih. Za zaposlene bo to signal, da lahko dosežejo kar koli. Posledice ne bodo pogubne le za kulturo, je še zapisal.

Danes, tri mesece zatem, filharmoniki še vedno stavkajo, a na svoj način. Delajo, vadijo, koncertirajo, brezkompromisni so le pri dirigentu Urošu Lajovicu in svojih stavkovnih zahtevah. Če jim ne bodo ugodili, bodo mašino stavke spet zagnali. A očitno ne bo treba, minister se je že odločil z julijem zamenjati direktorja Damjanoviča (kako, se še ne ve, razpis naj bi bil objavljen kmalu), in na hitro spremenil ustanovitveni akt zavoda prav po željah stavkajočih. Odslej bosta v svetu zavoda dve mesti namenjeni zaposlenim, dobili pa bodo besedo tudi v postopku imenovanja in razrešitve pomočnika direktorja za umetniško vodenje in šefa dirigenta. Ministrov kompromis je razumljiv – laže kot s stoterico bo opravil z enim samim. Vse za ljubi mir.

Je torej kaj čudnega, če so podobno začutili tudi ljubljanski operni solisti, ki so se uprli novemu pravilniku, v katerem so videli veliko nevarnost: da bi morali vsi peti vse vloge. Od najmanjših do največjih. Predvsem pa so začutili insinuacijo, da premalo delajo in da za nekatere ni ustreznega repertoarja. No, pravilnika so se za zdaj znebili, protestirajo pa tudi proti umetniškemu vodenju, ki po njihovem ustanovo spreminja v alterscensko združbo. Če k uporu glasbenikov prištejemo še upor gledaliških direktorjev, ki so pred časom protestirali proti komisiji, ki jih ocenjuje (češ da je nestrokovna in nekompetentna, minister naj zamenja vse njene člane!), ter finančno luknjo, ki je zazevala v SNG Maribor, je odgovor na dlani: Pandorina skrinjica je odprta. Kdo jo je zares odprl, ni več bistveno vprašanje.

Vsem zgodbam je seveda skupno to, da so del slovenskega kulturnega sistema, v katerem se očitno ne ve (ali pa noče vedeti), kdo je za kaj odgovoren in kdo o čem lahko odloča. In zato vsi odločajo o vsem, na koncu pa ni odgovoren nihče. To je sistem, v katerem vsi pričakujejo reformo, posodobitev, spremembe, a vsi natanko vedo, da je najbolje ostati v tem, kar imajo. Ker je varno, udobno, že desetletja nespremenjeno in na neki način vsem pomalem koristi.

Če bi bilo zdaj leto 2009 in kulturni budžet sanjskih 200 milijonov evrov, se o tem ne bi nihče spraševal. Kajti za visokozvenečimi zahtevami po kakovostnih uprizoritvenih standardih, zakonitosti, transparentnosti in strokovnosti se vedno skrivajo tudi interesi, povezani z denarjem: od razporejanja na više plačana delovna mesta do pokrivanja izgub ali popolne avtonomije zavodov v slogu, država naj nam da denar in nič ne sprašuje. V času konjunkture noben kulturni problem ni tako velik, da se ga ne bi dalo rešiti, ustavi pa se, ko denarja ni. Takrat so potrebne strukturne poteze. Dopolnitev tukaj, aneks tam ni več dovolj. Še huje: vnaša vedno večjo zmedo. Reformo pa bolj in bolj oddaljuje.