Tiskane izdaje
Če slovenski strokovnjaki v procesu iskanja rezerv v šolstvu ne bodo aktivni, bodo priporočila in smernice pripravljali drugi, pravijo v Pedagoškem inštitutu. Zakaj torej predlagajo, da bi v Sloveniji še vedno kontinuirano razpravljali, namesto da bi začeli delovati? To postaja vprašanje za milijon dolarjev. Bolje rečeno za nekaj milijonov evrov. Pa ne takih, ki bi jih šolstvu vzeli, ampak takih, ki bi jih prerazporedili.
Vpleteni v šolstvo se strinjajo, da rezerve so, a ne naredijo prav veliko, da bi jih poiskali. Še več. Pripravljeni so porabiti veliko besed, da bi ga ubranili, kot se je to pokazalo v razpravi ob tehničnem poročilu Mednarodnega denarnega sklada (IMF). In to ne kakršnih koli besed, ampak takih, kot so nacionalni cilji, ekspertno znanje, kontinuirana razprava.
Na konkretno vprašanje, kje so rezerve, na Pedagoškem inštitutu, denimo, odgovarjajo, da premisleki o morebitnem varčevanju v izobraževanju nikakor ne morejo biti stvar enega človeka ali ene institucije, pač pa bi morali biti stvar različnih relevantnih strok in institucij. Na še bolj konkretno vprašanje, kako bi več ur, ki bi jih učitelji preživeli v stiku z učenci, vplivalo na kakovost (kar, mimogrede, priporoča IMF, saj so slovenski učitelji skoraj najmanj v stiku z učenci), pa na primer, da mora učitelj v prvi vrsti razumeti, čemu bi služile morebitne dodatne kontaktne ure in jih videti kot potrebne za doseganje kakovostnega dela v razredu.
Torej: učitelj tega očitno ne razume in doslej mu tega kljub ekspertnemu znanju, ki ga v Sloveniji po besedah pedagoških strokovnjakov imamo, nihče še ni povedal. Zato gre učitelj po opravljenih petih ali šestih šolskih urah dela domov, kjer se potem še enkrat toliko časa pripravlja na pouk, namesto da bi ostal na šoli in bil na voljo učencem, ki bi, denimo, potrebovali njegovo pomoč. Ti jo zdaj iščejo pri starših, kadar ti ne znajo ali ne zmorejo, pa pri inštruktorjih, sosedih ali prijateljih. Ali pa, kar tudi kažejo mednarodne raziskave, preprosto izgubijo veselje hoditi v šolo.
IMF ni priljubljena institucija, še posebej ne, ker je del zloglasne trojke. Njeno osnovno poslanstvo je, kot menijo v Pedagoškem inštitutu, da s svojimi radikalnimi usmeritvami podpira predvsem neoliberalno globalno gospodarstvo. To bi verjeli, če ne bi ob drugih priložnostih različni slovenski strokovnjaki omalovaževali tudi poročil in izjav strokovnjakov iz OECD, čeprav so jih v konkretnem primeru navajali kot dokaz v prid svojim stališčem. Pa tudi s tem ne bi bilo nič narobe, če bi svoje nacionalne posebnosti znali sami reševali. A jih ne. Pred petnajstimi leti smo, denimo, uzakonili vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole, kar je po besedah strokovnjakov z inštituta eden od razlogov za večje število učiteljev ob manjši rodnosti (tudi to med drugim problematizira poročilo IMF.) Danes ugotavljamo, da smo skoraj tam, kjer smo tedaj bili. S ščepcem ironije: verjetno zato, ker smo premalo časa porabili za kontinuirane razprave.
