Za večino bo vse enako

Za veliko večino državljanov danes ne bi bil nič drugačen dan, ne glede na današnji izid. Mame bodo še vedno mame, očetje nič manj očetje, družina, vsaj na deklarativni ravni, še vedno ena največjih vrednot v naši družbi. In starši bodo še vedno tisti, ki bodo svojim sinovom in hčeram vcepljali svoje vrednote, ne glede na to, kaj pravi kakšen zakon.

Tudi za istospolne pare ne bo nič bistveno drugače – kot so doslej, bodo še vedno živeli med nami. In tisti, ki bodo res želeli, bodo imeli otroke. In jih tudi posvajali po veljavnem zakonu. Niso prosili za dovoljenje. Le večina je imela možnost, da jim prizna, da so v vseh pogledih enakopravni državljani.

Ko je pred dobrim letom Združena levica napovedala, da bo v parlamentarno proceduro vložila novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je nihče ni jemal prav resno. Zdelo se je kot poskus majhne stranke, da bi se jo videlo v parlamentu. Dve leti prej je deklarativno leva vlada dosegla kompromis, da bi smeli homoseksualci skleniti partnersko skupnost in posvojiti le biološkega otroka po partnerju, pa niti to za volivce na referendumu ni bilo sprejemljivo, ZL pa se je tedaj namenila kar popolnoma izenačiti vse pravice, in to po hitrem parlamentarnem postopku. Niti zagovorniki tradicionalnih družinskih vrednot se niso oglašali, ker se jim je zdelo neverjetno, da bi jim s predlogom o zamenjavi zgolj dveh besed v definiciji zakonske zveze lahko uspelo. Pridobitev parlamentarne večine za spremembo ZZZDR marca letos je marsikoga presenetila. Pobuda za referendum in odločitev ustavnega sodišča, da ga dopusti, pa le malokoga.

Tudi današnji rezultat ni bil nepričakovan. Kaže, kar misli večina v družbi, veliko večja kot pred tremi leti ob padcu družinskega zakonika.