Zablode črne hiše

Ali Donald Trump še vedno verjame, da so podnebne spremembe »kitajska prevara«, kot se je usajal med predvolilno kampanjo? Za zdaj tega ne vemo, saj se uradniki njegove vlade zadnja dva dneva na vse kriplje izogibajo odgovoriti na preprosto vprašanje, ki zahteva le odgovor da ali ne. Namesto tega prihajajo poplave besed o škodljivosti pariškega podnebnega sporazuma, velikanski zaroti proti ZDA, ki naj bi zadušila ameriško gospodarstvo in spodbudila kitajsko. Kar zveni osupljivo podobno kitajskim pritožbam izpred vrsto let, da so podnebne spremembe zahodna prevara, s katero želijo udušiti kitajsko gospodarsko rast.

Ne gre samo za Trumpa, čeprav je njegov vzpon na oblast udarec za celotno človeštvo. Gre za dolgotrajno prepričanje najbolj konservativne Amerike, ki je bila vedno sumničava do zaščite okolja, podnebne spremembe pa iz strokovne razprave spremenila v netenje čustev, na katerih temelji ameriška »kulturna vojna«, ter iskrenja ob pravici do splava, pravicah istospolne skupnosti, pravici do nošenja orožja ... Ne pozabimo, da so Američani ne tako dolgo nazaj že izvolili Georgea Busha mlajšega, podobno ljudskega predsednika, ki prav tako ni ravno spadal v klub Mensa, med njegovimi prvimi ukrepi pa je bilo zatrtje Kjotskega protokola, prve resne mednarodne pobude za boj proti podnebnim spremembam.

Pred slabimi desetimi leti se je za hip zdelo, da so se republikanci omečili, ko sta Nancy Pelosi in Newt Gingrich, kongresna voditelja obeh polov, sedla na isti kavč in oznanila, da mora država ukrepati proti spremembam podnebja. Potem je nov zasuk v desno, ki so ga podmazali milijoni dolarjev konservativnih industrialcev, odpihnil zdravo pamet in sprožil nov val republikanskega podnebnega ludizma. Morda najbolje utelešenega v nekdanjem predsedniku senatnega odbora za okolje Jimu Inhofi, ki trdi, da se moramo zanesti na boga in njegovo obljubo, da »dokler bo trajala zemlja, ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali«.

Vpitje o koncu sveta je morda pretirano, saj bo trajalo še nekaj let, da se ZDA formalno izvijejo iz okvirjev pariškega sporazuma. Prav tako držijo opozorila o treznem iskanju ravnovesja med gospodarsko rastjo in varovanjem okolja za vsako ceno. Včasih najbolj vneti objemalci dreves niso nič manj demagoški od industrialskih grabežljivcev. Kritiki pariškega sporazuma imajo prav, ko trdijo da niti z njim ni mogoče segrevanje planeta omejiti na samo dve stopinji Celzija. Logičen sklep bi bil, da potrebujemo več zavez za čiste tehnologije, ne pa da ves svet dvigne roke in upa, ali bo zasebna pobuda bolj učinkovita od »nepomembnih mednarodnih dogovorov«.

V zadnjem tiči vsa tragedija četrtkove odločitve. Pariz je prostovoljna zaveza, ki Trumpu že doslej ni preprečevala neumnih odločitev. Denimo serijsko razveljavljanje okoljskih ukrepov predhodnika, s katerimi naj bi ZDA uresničile pariške cilje. Dejanje je tako v resnici samo simbolično, Trump je zanalašč vsemu svetu še enkrat več pokazal sredinec.