Začetek (dez)integracije

Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je tik pred obiskom v Sloveniji razgrnil pet scenarijev bodoče Evrope. Pravzaprav je le naštel možnosti, med katerimi dve (»tako kot do zdaj« in »federacijo«) lahko kar pozabimo, medtem ko preostale tri niso dosti več od nikoli zaživelih zamisli o delnih »dezintegracijah« nedelujoče integracije, ki so bile do zdaj premalo »evropske«, da bi si jih Bruselj upal tudi uradno uveljaviti.

Juncker seveda ni nekdo, ki bi odločal o bodoči podobi Evrope. Ne kot predsednik komisije, še manj kot nekdanji premier ene najmanjših, četudi ustanovnih članic. Zato tudi njegove hvale, da se Slovenija v EU od nekdaj obnaša kot ustanovna članica, ne kaže jemati zares. Bila je zgolj prijazna gesta, kar v marsičem velja tudi za njegovo »belo knjigo«. V njej našteti predlogi v resnici niso dosti več od startnega strela, ki ga je predsednik komisije moral sprožiti, da so se tisti »veliki«, ki odločajo o Evropi, lahko tudi javno začeli pogajati o novi podobi EU po bližnji šestdeseti obletnici podpisa rimske pogodbe.

V Parizu, kjer sta se Angela Merkel in François Hollande včeraj srečala s premieroma Španije in Italije Marianom Rajoyom in Paolom Gentilonijem, se je že zgodilo natanko to. Začela se je ura »Evrope več hitrosti«, ki jo je nemška kanclerka napovedala med nedavnim malteškim vrhom, pod idejo pa so se za zdaj ob Nemčiji in Franciji pripravljeni podpisati še najmanj Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Torej vse ustanovne članice Unije.

Evropa več Evrop, ki bo neizogibna posledica »različnih hitrosti«, je s tem »uzakonjena«. V času, ko bi bilo treba krepko postarani povezavi, ki ji svet vse bolj uhaja, poiskati nov smisel obstoja in sodobno vizijo, sprejemljivo za vseh 27 članic – brexit je idealna priložnost – se tako začenjajo neproduktivni boji za stolčke pri mizi z velikimi, kar bo le še dodatno razklalo integracijo.