Tiskane izdaje
Vladar se mora nenehno obnavljati, da bi s svojim zgledom obnavljal ljudstvo. Tako si je idealnega vladarja predstavljal Konfucij, kitajski mislec, čigar knjige je komunistična partija sprva sežigala, nato pa vlekla iz pepela in jih spet proučevala.
Tako razmišlja tudi Xi Jinping, ki je po Mao Zedongu najvplivnejši človek na čelu države z največ prebivalci na svetu in je pravkar obnovil svoj mandat, skupino svojih sodelavcev in seznam svojih prednostnih nalog. Svojemu ljudstvu obljublja obnovljeno in sodobno Kitajsko, kakršno si zasluži država izumiteljev, ki je človeštvu dala smodnik, kompas, papir in tisk, ter močno državo, kakršna mora biti dežela, ki se razprostira tako skozi prostor, velik 9,6 milijona kvadratnih kilometrov, kakor skozi čas petih tisočletij pisne zgodovine.
V prihodnjih desetletjih bodo v Pekingu pogosto slavili. Sedemdeseti rojstni dan Ljudske republike leta 2019. Stoti rojstni dan Komunistične partije (KPK) leta 2021. In vsak nadaljnji korak skozi čas, ki ga bo zaznamoval Xi Jinpng, bo vse zanesljiveje vodil k polnemu stoletju obstoja komunistične države ter k zgodovinskemu rekordu s številnimi večslojnimi pomeni: vladajoča kitajska stranka bo delovala dlje kakor sovjetska ali mehiška Institucionalna revolucionarna stranka, kajti potem ko sta se ti stranki sesuli po sedmih desetletjih nenehne vladavine, bo KPK šele na svojem začetku.
Vse od poboja na Trgu nebeškega miru leta 1989, ko je ljudska vojska streljala na svoje ljudstvo, so se mnogi spraševali, kako dolgo še lahko traja komunizem na Kitajskem. Padale so podobne vlade v vzhodni Evropi, tudi v Jugoslaviji in nazadnje še v Moskvi, v kateri se je vse skupaj začelo, toda KPK se je po Konfucijevem receptu obnavljala in vse samozavestneje stala na trdnih tleh.
Xi Jinpingov prihod na čelo države pred petimi leti je bil hkrati vrnitev nazaj in premik naprej. Vrnili so se ideologija, avtoritarizem in »popolna vdanost partiji«, izginile so ženske iz vodstva (v novem političnem biroju je ostala le ena) in spet so začeli delovati vsi aparati cenzure (nad internetom, mediji, religijami in nevladnimi organizacijami).
Toda Xiju je uspelo doseči neko pomembno novost: legitimnost vodstva, ki ga še vedno izbirajo v skritem ozadju partijskega gledališča, je povezal z uspešnim gospodarskim razvojem, bojem proti revščini in izboljšanjem položaja globalnega razvoja. Vse skupaj je povezal z »(gospodarskim) pasom in (svilno) potjo« ter tako oživil idejo internacionalizma in globalne povezanosti, ki je že začela kazati prve znake senilnosti.
To bi bil lahko dovolj velik vzrok za to, da bi ves svet slavil uspešen konec partijskega kongresa in Francisu Fukuyami pokazal figo, saj je njegova teorija o koncu zgodovine propadla prav tu, na Trgu nebeškega miru, na katerem skoraj tri desetletja po prelivanju krvi še vedno mirno stoji Maov portret z novim Xijevim bliščem.
Toda nikar se ne prenaglimo. Kitajska bo morala pokazati, kako se bo vedla, ko bo zares postala velesila in bo razmnožila vojaška oporišča po Afriki in Aziji ter bo njena vojska zmogla poraziti ZDA. Bo drugačna od hegemonov, ki jih že poznamo? Ali bo tudi sama pokazala enako logiko bahavosti? Zato jo zdaj lahko samo previdno pozdravimo. In opozorimo: vse se je začelo v imenu svobode. Ta mora ostati najvišji cilj.
