Zadnja beseda

Najvišje britansko sodišče je v torek odločilo, da vlada Therese May brez privolitve parlamenta ne more sprožiti uradnih postopkov za izstop države iz Evropske unije. S tem je razčistilo dvome glede obsega pristojnosti izvršne oblasti in potrdilo nesporno suverenost zakonodajnega organa. Poslanci v obeh domovih britanskega parlamenta bodo imeli zadnjo besedo pri uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe. Pred tem bodo od vlade zahtevali vrsto pojasnil in zagotovil v zvezi z njenimi načrti. Verjetnost, da bi to lahko bistveno zavleklo celoten proces, datum začetka pogajanj z EU pa potisnilo v prihodnost, je zgolj teoretična.

Sodba na prvi pogled implicira, da bodo predstavniki ljudstva šele zdaj dobili možnost oziroma priložnost, da vplivajo na izstop iz EU ali ga celo preprečijo. Realnost je povsem drugačna. Parlament je bil v proces vključen od samega začetka. Potrdil je prejšnjo konservativno vlado in premiera, ki je volitve osvojil z obljubo, da bo razpisal referendum o prihodnosti države v EU. Potrdil je zakon o referendumu, v katerem so predlagatelji opredelili način izvedbe glasovanja. Podprl je izvolitev nove vlade in premierke, ki je ob nastopu mandata povedala, da »brexit pomeni brexit«. Pred nekaj tedni je z veliko večino podprl še časovni okvir za uveljavitev 50. člena.

V zameno za to je dobil zagotovilo vlade, da bo ta objavila podrobnosti svojih pogajalskih izhodišč. Vloga parlamenta v pripravah na referendum in v pripravah na izstop je bila nedvoumna, v skladu z bogato tradicijo predstavniške demokracije v Združenem kraljestvu.

To nedvoumnost je na koncu potrdilo še vrhovno sodišče, nekaj dni po tem, ko je Theresa May razkrila svoje načrte v zvezi z brexitom. Vlada si ne bo prizadevala za obstanek države na skupnem trgu in v carinski uniji, ampak se bo pogajala o povsem novem odnosu s sedemindvajseterico. Poslanci iz opozicije, pa tudi nekateri nasprotniki brexita iz konservativnih vrst, vztrajajo, da večina volivcev ni glasovala za tak razplet, ko je podprla ločitev od EU. V razsodbi sodišča vidijo priložnost, kako zagotoviti transparentnost vseh nadaljnjih postopkov. Ne skrivajo tudi želja po omejevanju moči vlade. Parlamentarna razprava o 50. členu utegne biti naporna, toda število poslancev v spodnjem domu parlamenta, ki so se pripravljeni upreti vladi in glasovati proti uveljavitvi člena, ne bo dovolj veliko, da bi lahko povzročilo težave. Nekoliko bolj verjeten je upor v lordski zbornici, a ta bo za vlado lažje obvladljiv.

Parlament je z vsemi dosedanjimi odločitvami pokazal, da se ni pripravljen postaviti po robu volivcem, tudi če je večina poslancev nasprotovala brexitu. Previdnost je upravičena. Ne glede na vse izzive, ki Združeno kraljestvo čakajo zunaj Unije, ne glede na to, da je bil referendum nezavezujoč, bi bila njegova razveljavitev nepojmljiva in samodestruktivna.