Tiskane izdaje
Sobotni kongres SD je bil eden tistih dogodkov, po katerih nič več ni tako, kot je bilo. Da se je stranka po petnajstih letih poslovila od karizmatičnega predsednika, je logično. Polemike med socialnimi demokrati pred in med kongresom so namreč potrdile, da je Pahor iz stranke v resnici že odšel. Ne gre le za trivialne podrobnosti, kot so Pahorjeva samozadostnost, spopadi med različnimi frakcijami ali koketiranje z Janšo in desnico. Med stranko in njenim voditeljem zeva globok konceptualni prepad, ki ni več omogočal niti zasilnega sobivanja. Pahor je prepričan, da se SD, obkrožena z morskimi psi iz ozadja, premika v nevarno smer »socialne demagogije«. Socialni demokrati pa svojega prvaka vidijo pripetega na nemško-francoskem vlaku, slepega za družbene spremembe, ki se nezadržno širijo po Evropi.
Pahor je v zadnjih tednih storil vse, da ne bi ostal predsednik SD. Kljub temu bi mu skorajda uspelo še petič. To pomeni, da novi predsednik Lukšič, četudi (pre)izkušen član stranke, vstopa v težaven projekt z nepredvidljivim koncem. Pomeni tudi, da bodo zasuki politike SD v levo, ki se jih boji vladajoča koalicija, vsaj na začetku verjetno bolj blagi in previdni, kot je kazalo v predkongresni kampanji.
Vendar stranka ne bo imela prav veliko časa. Politika že vstopa na velika vrata v tekmo za predsedniške volitve in leva sredina se bo znova cepila – na podpornike Danila Türka ali Boruta Pahorja. In SD bo morala stopiti za hrbet Pahorju, ki tokrat res igra na vse ali nič. Eden od dveh najmočnejših politikov preteklega desetletja se sicer, podobno kot Janša, vedno znova izkazuje kot mojster preživetja političnih porazov. A če jeseni izgubi še enkrat, bo to v resnici zadnja Pahorjeva politična skušnjava.
