Zadnja priložnost

Bašar al Asad je vojni zločinec, ki si zasluži kazen. Režim, ki ga je »podedoval« od pokojnega očeta, že dobra tri desetletja vsaj malo drugače razmišljujoče ljudi meče v ječe, jih muči, spolno zlorablja in ustrahuje prebivalstvo.

Al Asad, ki je pred dvema letoma in pol začel s (silovito) vojaško silo obračunavati z v prvih mesecih protestov neoboroženimi mladimi ljudmi, je v zadnjih tednih – od pokola s kemičnim orožjem – postal tako rekoč heroj protivojnih gibanj. Skoraj nekdo, ki bi ga (ne le) evropski levičarji radi nosili na svojih majicah iz azijskih potilnic. Ker je – kako preprosto in infantilno – »nasprotnik« Združenih držav, s katerimi se je dolgo dobro razumel. Ker mu je z mojstrskim manevrom v režiji svojih ruskih inštruktorjev upor uspelo prevesti v krvavo državljansko vojno. Ker namenoma govori protiimperialistični jezik, vse od svojega (naključnega) ustoličenja pa zadovoljno igra igre velikih sil. Ker se, neumnost desetletja, bori proti skrajnim islamistom. Prav tem »teroristom«, ki jih je med letoma 2003 in 2010 veselo spuščal prek svoje meje v Irak – v boj z ameriškimi okupatorji. Prav tem skrajnežem, ki jim je dal zatočišče in jih je, takoj ko je bilo mogoče, in so se geostrateške zvezde malce zasukale, pri podpihovanju sektaške vojne med suniti in šiiti (alaviti) uporabil za vrhunski alibi. Ker je moderna (ne le) evropska levica klinično mrtva tudi, kar se zunanje politike in ne le odgovorov na ključna gospodarska in socialna vprašanja današnjega časa tiče, in ker se ista levica refleksno vrača v objem Sartra in tovarišev, ki so v komunističnih diktatorjih videli »nosilce velike ideje« in so jim bili množični zločini oproščeni v imenu toka zgodovine. Takšna levica na stežaj odpira vrata skrajni desnici. Zaradi takšne »levice« je, denimo, general Franco v Španiji vladal do leta 1975. Še najbolj »duhovito« je, da je med Asadovimi podporniki čedalje več »vstajniških gibanj«: tako v Evropi kot v ZDA in tudi v Sloveniji, kjer vstajniki pozabljajo, kako je sirski režim pobijal ulične protestnike, njihove vrstnike in »sodobnike« in da za prav tem režimom trdno stoji Kremelj.

Drži – Sirija je bila pred začetkom protestov stabilna država. Morda celo najbolj stabilna v regiji. A tudi Severna Koreja je sorazmerno »stabilna država«, mar ne?! In tudi nacistična Nemčija je bila. Tu se začne zgodba o vzrokih in posledicah, ki jih zamenjujejo predvsem tisti, ki v imenu svoje ideologije – ideološki pacifizem vodi v fašizem, je nekoč dejal George Orwell – in udobne »foteljaške« morale tako ostro in enosmerno nasprotujejo mednarodnemu vojaškemu posredovanju proti sirskemu režimu.

Nobenega dvoma ni, da Združene države nimajo nikakršne moralne kredibilnosti za deljenje naukov Damasku, kaj šele za vojaško posredovanje. Nobenega dvoma tudi ni, da je za vojaško posredovanje prepozno. Regija je na robu eksplozije – vsak dodaten tresljaj vodi v nepovratno.

A Asadovi zločini morajo biti kaznovani in preprečiti je treba nadaljnje širjenje državljanske vojne in cvetenja verskega fanatizma na obeh straneh fronte. To je mogoče – bojim se, da le teoretično, a mednarodna skupnost to možnost preprosto mora preizkusiti – narediti le z ostro resolucijo proti režimu in takojšnjo napotitvijo robustne in do zob oborožene misije Združenih narodov na vse ključne točke sirskega konflikta. Če modre čelade po Ruandi in Srebrenici tudi tokrat ne bodo opravile svoje naloge, bi morali v Haagu soditi članicam varnostnega sveta OZN.