Zadnji vlak za Atene?

Že med prejšnjimi reševanji Grčije so se oglašali voditelji evropskih držav, ki so premagale težke procese gospodarstvu naklonjenih reform in zmanjševanju državne potrošnje ter zato ne vidijo razloga za posebno obravnavo egejske države. Ob ponedeljkovem nočnem zasedanju »kriznega štaba« grških upnikov, ki ga je s predsedniki Francije, evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada sklicala nemška kanclerka Angela Merkel, je tudi predsednik slovenske vlade v nemškem časopisu opozoril, da se je Slovenija iz težav dvignila sama, pa vendarle jamči za Grčijo s 3,1 odstotka bruto domačega proizvoda. Miro Cerar svojim državljanom le težko upraviči črtanje grških dolgov, »če je polovica moje države manj razvita od Grčije«.

Slovenija je že lani imela solidno 2,6-odstotno gospodarsko rast in letos lahko brez morebitnih evrskih ali mednarodnih finančno-gospodarskih pretresov upravičeno računa na še višjo. Bruto proizvod se šele mora vrniti na raven pred krizo, prav tako zaposlovanje in splošni občutek blaginje, a je zdaj mogoče videti luč na koncu predora. Grški premier Aleksis Cipras pa za vse težave še vedno krivi druge – in »plitev pristop trmastih posameznikov«, ki kaznujejo suverene države, če te zavračajo doktrino »ekstremnega neoliberalizma«.

Ciprasov članek v Le Mondu je morda tokrat bolj namenjen domači javnosti in še posebno tistim v njegovi skrajno levi Sirizi, ki še vedno nasprotujejo popuščanju upnikom. Čeprav ni znano, kaj natančno so se v ponedeljek zvečer dogovorili v nemški kanclerski palači, Grčija pred zaključkom sedanjega reševalnega programa ne more računati na odpis dolgov ali bianco menico za svojo proračunsko potrošnjo, kot zahtevajo mnogi v vladajoči stranki. Februarski sklepi držav z evrom obvezujejo, v skladu z njimi pa bodo upniki, željni dogovora, presojali, ali je Ciprasov paket reform trga delovne sile, pokojninskega sistema in drugega res realističen, kot trdi premier. Grčija pa se je vsaj do zdaj upirala zahtevi, naj ne trošijo več, kot proizvajajo.

Grčija je tudi v središču svetovnega prepira o dobrem razvoju. Ameriški kritiki z Nobelovim nagrajencem za ekonomijo Paulom Krugmanom na čelu Evropo obsojajo, da kot mesečnica stopa proti gigantskim gospodarskim in političnim tveganjem, pri čemer kolumnist New York Timesa namiguje na knjigo Christopherja Clarka »Mesečniki« o evropskem drsenju v prvo svetovno vojno. Krugmanovi kritiki pa raje opozarjajo prav na nevarnost nekritičnega zasipanja z denarjem, in to ne le Grčije. Zaradi finančnih balonov se mnogi že bojijo naslednje finančne krize, a tudi poudarjajo: če bi dolgovi spodbujali gospodarsko rast, bi bila Grčija svetovna rekorderka.

V ozadju teh razprav se zapleta še mednarodni varnostni položaj, v Evropi predvsem zaradi vse večjega nezaupanja med Zahodom in Rusijo. Grčija ima tudi pri tem posebno vlogo. Tudi ob morebitnem dogovoru se druge evrske države zavedajo nezanesljivosti grških obljub in morda se bo razjezila še kakšna evrska država. Za Grčijo še vedno velja, da je po krizi – pred krizo.