Zadrtost in zagrizenost

Z več zadrtosti kot Madrid zavrača dialog, bolj zagrizeno govori uradna Barcelona o neodvisnosti. Rezultati nedeljskih regionalnih volitev v Kataloniji dajejo independentistom mandat – čeprav je zdaj mogoče brati, kako je mogoče tako ali drugače tolmačiti izide oziroma voljo ljudi –, da speljejo prastari katalonski osamosvojitveni labirint na 18-mesečno pot v morebitno neodvisnost. Tako so se bili predvolilno zavezali pri Junts pel Sí in v stranki CUP.

Do kdaj si v Madridu ne bodo hoteli priznati, da se v Kataloniji dogaja veliko zgodovinsko prevratnega? Kako dolgo bodo v imenu ustave zavračali vsakršen dialog na temo katalonskega independentizma? In do kdaj bo mimo Kataloncev v Španiji realpolitično zrla tudi celotna Evropa, globoko pogreznjena v številne probleme, naj gre za ekonomske in socialne težave, za begunsko krizo ali krizo identitete? Čas za katalonsko zgodbo o osamosvajanju se resda zdi skoraj absurdno nepravi – sploh ker še vedno govorimo o brezmejnem evropskem odpiranju, čeprav v praksi spet zmeraj bolj občutimo trdo zapiranje nacionalnih meja –, toda katera doba je lahko primerna za nastanek nove države ali vsaj ustreznejša od druge? Čeprav so zagotovljeni vsi pogoji: identiteta, jezik, zgodovina, kultura ...

Pomembni igralci – Angela Merkel in David Cameron ali na svetovni ravni Barack Obama – so pred katalonskimi »plebiscitarnimi« volitvami jasno izrazili podporo španskemu predsedniku vlade Marianu Rajoyu, medtem ko si mali periferni statisti – razen parlamentarcev Danske, Irske, Paragvaja, Urugvaja pa še belgijskih in ameriških poslancev – tako in tako ne upajo reči nič, niti tisti z osamosvojitveno izkušnjo ne pomežiknemo Barceloni Arturja Masa. Pa se španska Barcelona toliko zgleduje po jugoslovanski Ljubljani in skoraj redno vabi v goste in gosti stare poznavalce iz Slovenije, da bi ji predstavili slovenski odcepitveni know-how. Pri tem so v evropski komisiji včeraj spet izjavili, kako ne bodo komentirali rezultatov nedeljskih volitev v Kataloniji, saj so samo notranjepolitična zadeva Španije, do internih vprašanj, ki se porajajo v državah članicah, se ne opredeljujejo. Takšno je načelo komisije.

Ni nepomembno, da bodo decembra v Španiji splošne volitve, zato je ostro bitko premiera Mariana Rajoya proti Barceloni mogoče razumeti tudi kot srdit boj za nov premierski mandat. A kaj če se bo potrdilo, kot so marsikje v Španiji pokazale že nedavne lokalne volitve, da je minil čas za rigidno politiko Ljudske stranke? Če bi Španci resnično rekli »ne« konservativni desnici, potem se utegnejo zmehčati tudi zategnjena razmerja med Madridom in Barcelono. Sploh ker je iz drugih političnih taborov mogoče slišati – denimo iz vrst tradicionalnih socialistov ali iz Podemosa –, kako bi imeli posluh za določene spremembe, za ustavno preobrazbo, predvsem za nov demokratični dialog znotraj Španije ..., ne pa tudi za samostojno Katalonijo.

V uradni Barceloni niso v zadnjih letih pospešene krepitve independentizma nikoli rekli, da se niso pripravljeni pogovarjati ali pogajati z Madridom. Vse bolj zagrizeni separatizem ene strani je predvsem odgovor na zadrto nasprotovanje druge.