Žagamo si vejo, na kateri sedimo

V »varnostni mreži« človeštva, ki jo predstavlja biotska raznovrstnost, moto letošnjega 5. junija, svetovnega dneva varstva okolja, so vse večje luknje. Petkrat v človeški zgodovini so živalske in rastlinske vrste množično izginjale. Tokrat pospešeno izumirajo šestič – a prvič izključno po krivdi človeka. Izumrtje grozi milijonu živali in rastlin, polovici že v prihodnjih dvajsetih letih – to je več kot kadarkoli prej v zgodovini.

V 65 milijonih let, vse od izumrtja dinozavrov, življenje na Zemlji ni izumiralo tako hitro kot danes. Človek krči (pra)gozdove – od leta 2000 jih vsako leto skrči za tri Slovenije ali šest milijonov hektarov –, posega v »tuje« habitate, gradi, onesnažuje, se širi, intenzivno kmetuje ter s pospeševanjem podnebnih sprememb potiska naravo čez meje vzdržnosti. S svojo dejavnostjo ogroža rastline in živali: posega v biotsko raznovrstnost, od katere so odvisni zdravi ekosistemi in obstoj – človeške vrste. Vsako leto bi potrebovali 1,6 planeta, da bi izpolnili vse potrebe sodobnega Zemljana po naravi.

Rdeči seznam ogroženih vrst, namenjenih prehrani ljudi, v Svetovni zvezi za varstvo narave je vse daljši. Na tleh Evrope so ogroženi polži, školjke in ribe, petina vseh dvoživk in plazilcev, celo navadni divji kostanj je potencialno ogrožen, med sesalci pa polarna lisica, sredozemska medvedka, biskajski kit in severni medved. Na seznamu »čakajočih« na izumrtje sta vsaka deseta evropska čebela in metulj.

Slovenija velja za vročo točko biodiverzitete, saj po pestrosti živega sveta sodi v prvo evropsko peterico. Vendar je tudi pri nas ogroženih že več kot dva tisoč vrst. Če je pri podnebnih spremembah še nekaj pomislekov, da vseh morda le ni zakrivil človek, pri izginjanju vrst ni prav nobenega več.