Zagledani sami vase

Dobro leto po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika ZDA ne sme biti več presenečenje, da je z geslom »America First!« mislil resno. V paketu davčnih sprememb, ki jih ta teden sprejemata kongres in senat v Washingtonu, je kar nekaj določil, ki Ameriko in Američane izrazito postavljajo na prvo mesto. Vsaj po mnenju drugih držav, ki Trumpovo davčno reformo ocenjujejo kot napad na sistem multilatralnih mehanizmov, ki urejajo mednarodno trgovino in omogočajo »sobivanje« različnih davčnih sistemov.

Predvsem Evropsko unijo je vznemirila možnost, da bodo ZDA pod pretvezo onemogočanja domačih »davčnih ubežnikov« podražile poslovanje tujim podjetjem ali pa, da bi s spremembo davčne obravnave investicij v osnova sredstva vpeljale nov element, ki bi naredil Ameriko še bolj privlačne za vlaganja. Tudi ukrepi, zaradi katerih se bo morebiti več ameriških podjetij odločilo, da dobičke iz mednarodnih poslov prenehajo zadrževati v tujini, marsikateri drugi državi niso všeč.

Davčni režim v posamezni državi je pomemben okvir, v katerem podjetja sprejemajo svoje poslovne odločitve. Poskušajo investirati tam, kjer za vsak vloženi evro pričakujejo čim večji donos, hkrati pa poskušajo na ustvarjene dobičke plačati čim manj davka. V zadnjih mesecih in letih so bile zelo v ospredju »računovodske čarovnije«, ki na vsebinsko (in družbeno) sporen način omogočajo skrivanje dobičkov v davčnih oazah, a pri Trumpovi reformi ne gre za to.

Novi ameriški davčni zakon spreminja nekatere bistvene določbe, ki so bile v veljavi desetletja in so postale del mednarodne ureditve. V času mednarodne prevlade ZDA po drugi svetovni vojni je bilo zelo jasno, da se druge države prilagajajo njihovim ukrepom na gospodarskem področju. Če bodo torej obveljale rešitve, ki jim preostali svet nasprotuje, je prav tako jasno, da se bo nanje odzval – s posegi v svoja davčna pravila.

V močno prepletenem mednarodnem okolju pa to ni enostavno. Po letu 1945 let so bile ravno ZDA vodilna sila, ki je spodbujala odpravljanje klasičnih trgovinskih ovir (kot so na primer carine), saj so verjele, da prosta trgovina koristi vsem, tudi v primerih, ko razvitejša država odpravi več ovir od revnejše. Ta model je v zadnjih petnajstih letih že naletel na težave, saj WTO ni bil uspešen v tem, da bi dosegli soglasje v zmanjševanju netrgovinskih ovir (na primer na področju predpisov ali standardov).

Z umikom iz nekaterih mednarodnih trgovinskih sporazumov (recimo TPP) so ZDA pod Trumpom že pokazale, da dajejo enostranski politiki prednost pred multilaterizmom. Zdaj se ta filozofija očitno premika na polje davkov. Tekmovanje z vrtiljakom davčnih olajšav za »domače« in dodatni bremen za »tuje« pa lahko spodkoplje tudi sistem svetovne trgovine, ki danes pozna razmeroma malo omejitev. Samo vase zagledano poseganje v pomembna in potencialno kontroverzna davčna vprašanje lahko dosedanjo globalizacijo res obrne v deglobalizacijo.