Zagrebški črni scenarij

Kaj se bo zgodilo, če se bodo uresničile Erjavčeve besede izpred nekaj tednov, da bo »arbitražna komisija dodelila Sloveniji stik z odprtim morjem – da nam bodo torej vzeli del našega teritorija«? Vprašanje iz pisma, ki ga je spisal nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader, je tisto, ki si ga mora pri menjavi na veleposlaništvu v Zagrebu resno postaviti vrh oblikovalcev slovenske zunanje politike.

Seveda je vprašanje, kakšno težo lahko imajo besede zapornika in političnega mrtveca. Pa jo imajo. Ta politik je, da bi prikril milijardno krajo, ki jo je izvajala HDZ, do skrajnih meja zaostril odnose z našo državo in v finalu, ko je moral odstopiti, za to svoje dejanje – da bi znova prikril resnične razloge – okrivil Slovenijo. Danes je jasno, da je vseskozi manipuliral, toda seme, ki ga je posadil v glave državljanov sosede, je do neke mere vzklilo.

Jeseni se hudi zapleti med državama lahko ponovijo. Takrat bo predvidoma znana arbitražna odločitev, prav takrat bo predvolilna kampanja pri sosedih prešla v zaključno fazo. Če se bosta dogodka časovno ujela, in še to ob predpostavki, da bo arbitražna odločitev šla v slovensko korist, lahko na Hrvaškem pričakujemo eksplozivno zmes. Tej bomo na prvi frontni liniji zoperstavili novega veleposlanika, ki bo trčil ob politično in družbeno realnost, ki ji, ne glede na predhodno znanje in izkušnje, ne bo mogel biti kos. Razmere, če bo šlo vse po za Hrvaško črnem scenariju, bodo namreč na prvi liniji – in ta bo v Zagrebu – zahtevale poznavalsko, suvereno in v prvi vrsti zelo odzivno ekipo, ki jo v Zagrebu trenutno tudi imamo.

Bo zunanjepolitični vrh zmogel sprejeti odločitev, da menjavo v Zagrebu – v interesu države – premakne za vsaj nekaj mesecev? Resne diplomacije bi storile prav to. Naša pa ...?