Zahović ne prodaja hlodov

Zakaj samo izvažamo hlode za majhen zaslužek, medtem ko Avstrijci naš les vrnejo v Slovenijo kot izdelke z veliko dodano vrednostjo, imenitnih kuhinj in drugega pohištva ter debelo kujejo zaslužek? Tako se sprašujejo strokovnjaki v lesni industriji, ki brez konkretnih dejanj in sramežljivo namigujejo na miselni in praktični zasuk, po katerem bi naše hlode nekoč sami lahko oblikovali v prvovrstne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo.

Slovenija je do torkovega večera na Celtic Parku v Glasgowu, eni najbolj svetih nogometnih aren, poznala še ene vrste hlodov. V nogometnem žargonu so to igralci, ki so bolj ali manj nespretni, brez tehničnega znanja, skratka zgube, ki so kot kokoši brezglavo tekale gor in dol in se tudi žogale.

Tudi med največjimi nogometnimi avtoritetami se je ta neprijetna in ostra prispodoba o nogometnih drvarjih in hlodih zelo dobro uveljavila. Lahko bi jo ponazorili z besedami, da Slovenci nikoli ne bodo sposobni napasti in tehnično zasenčiti boljših in močnejših, lahko pa se bodo srčno branili in ubranili. In po srečnem naključju celo koga premagali, toda slovesa drvarjev in hlodov se bodo težko znebili.

Maribor je na Škotskem v velikem slogu razblinil ta negativni stereotip. Pred petnajstimi leti ob prvi uvrstitvi v ligo prvakov, ki je sprožila tudi reprezentančni plaz z Zlatkom Zahovićem v glavni vlogi, se Bojanu Prašnikarju, glavnemu arhitektu senzacije nad prvakoma Belgije in Francije, Genkom ter Lyonom, ni izšla le ena stvar, zaradi katere ima še zdaj sloves nogometnega zadrteža. V njegovi taktični in organizacijski popolnosti ni bilo blišča in dodane tehnične vrednosti igralcev.

Zahović je v nasprotju s Prašnikarjevim samostojnim ustvarjalnim drilom izbral drugačno pot. Bogate izkušnje, pridobljene v najzahtevnejših konkurencah in velikih klubih, je pretopil v uspešno vijoličasto nogometno dozorevanje, odraščanje in učenje. Uporabil je zgolj svoje najmočnejše adute: strokovno podkovanost, pozitivno nesramnost, zmožnost predvidevanja, ambicioznost in voditeljsko držo. Pri tem je prepoznal tudi ustrezne izvajalce njegovih zamisli in sposobnosti strokovnih sodelavcev, ki so še neoblikovane nogometaše ves čas brusili v dragocene igralce z dodano vrednostjo. A Zahović tudi dobro ve, kaj so njegove šibke točke in jih spretno prikriva.

Maribor je svetla slovenska zgodba (ji lahko že to jesen sledi tudi reprezentančna?), še zdaleč ni edina športna, a je edinstvena. Na vseh ravneh je lahko za zgled drugim panogam zunaj športnega področja. Je namreč edina, ki lahko posluje brez državne finančne podpore in ustvarja dobiček. Maribor je v torek zvečer zaslužek izpred treh tednov, ko si je zagotovil najmanj uvrstitev v evropsko ligo, podvojil. V blagajno je že kapnilo najmanj 10,7 milijona evrov. Z vsako zmago v skupinskem delu lige prvakov (vredna je milijon evrov) ali neodločenim izidom (500.000 evrov) bo še bogatejši. Morebitni zaslužek od prodaje igralcev pri teh zneskih še ni upoštevan.