Tiskane izdaje
Pozabimo Grčijo, evru se zdaj hkrati približujeta dva hujša finančna orkana: plačilne težave Italije z gigantskim dvobilijonskim (dvatisočmilijardnim) dolgom (spomnimo se, Grčija je pošteno zamajala Evropo s »komaj« 350 milijardami rdečih številk) in morebitno znižanje francoske bonitetne ocene. Da jo je Standard & Poor’s pretekli teden »zaradi napake« za dve uri že znižal, žal najbrž ni bila napaka.
Mnogi menijo, da bi eno ali drugo pokopalo evro, pri tem pa se vsiljuje vprašanje, zakaj propada ne napovedujejo tudi dolarju? Združene države Amerike so še bolj zadolžene od evrske Evrope, Kalifornija, osmo gospodarstvo sveta, je morda bliže bankrotu kakor številne evrske države. Vprašanje še zdaleč ni samo akademsko: Združene države očitno imajo nekaj, česar evropsko območje nima. In to, paradoksno, ni tesnejše politično združevanje, ki v Evropski uniji ne bi bilo mogoče brez težavnega spreminjanja pogodb.
Ameriške države ali okraji dobro vedo, da jih ne bo nihče reševal pred nespametnimi odločitvami in bodo morali z neusmiljenimi upniki sami poravnati račune – tako kot to po nedavnem bankrotu počne alabamska Jefferson County, ki je večja od Luksemburga.
Daniel Gros iz bruseljskega Centra za evropske politične študije pa opozarja še na nujnost odstranitev ovir bančnemu delovanju v Evropski uniji. Podjetja iz ameriške Silicijeve doline, ne glede na težave Kalifornije, presežke še naprej nalagajo v lokalne podružnice vseameriških bank, ki potem posojajo po vsej državi – pač tam, kjer mislijo, da je vlaganje pametno.
V Evropski uniji, opozarja Gros, pa banki s sedežem v Italiji ne dovolijo prelivanja denarja iz podružnice na severu. Banke ostajajo zavezane nacionalnim omejitvam – in z njimi tudi stojijo ali padejo. In še ena pomembna razlika: posojila, ki jih dajejo Ameriške zvezne rezerve, imajo zaslombo vseameriških državnih obveznic, Evropska centralna banka pa bi ob grškem referendumu proti evru obsedela na več kot sto milijardah ničvrednih grških zagotovil.
Neoviran pretok denarja sam po sebi ne more rešiti vzrokov evrske krize, države bodo morale še vedno same poskrbeti za življenje v okviru svojih možnosti. Brez gospodarske rasti – in ta potrebuje bančna posojila – pa v enaindvajsetem stoletju ni mogoče zagotoviti, da bo Evropa ostala otok blaginje. Odgovor na vprašanje, zakaj je v težavah evro, in ne dolar, je morda lahko dober začetek za razmišljanje o ukrepih, kako preprečiti njeno nazadovanje. Tudi ZDA so zadolžene čez glavo. Zakaj se torej maje samo evro?
