Zakaj ne maramo osvoboditeljev?

Čeprav je na Vratih nebeškega miru ob predsedniku Xi Jinpingu stal njegov geopolitični alter ego Vladimir Putin, je Rusija med kitajsko proslavo zmage nad fašizmom prejela samo zahvalo »tujim vladam in prijateljem, ki so podprli kitajski narod in mu pomagali pri odporu proti agresiji«.

Kitajci neradi omenjajo, da se je 1,5 milijona ruskih vojakov avgusta 1945 odpravilo v Mandžurijo, ki je bila takrat pod japonsko zasedbo, in da celo atomsko bombardiranje Hirošime morda ne bi prisililo cesarja Hirohita h kapitulaciji, če mu Sovjeti takrat ne bi potolkli mogočne Kvantunške vojske. Ne glede na to, kako dobri so odnosi med Pekingom in Moskvo, Kitajci neradi vidijo Ruse kot osvoboditelje.

Še zanimivejši je podatek, da je prav takrat, ko se je Peking pripravljal na veliko proslavo zmage nad »zlobnim osvajalcem Azije«, anketa pokazala, da so prav v tistih državah, ki so se znašle pod japonskim čevljem, zdaj bolj naklonjeni nekdanjemu kolonizatorju kakor Kitajski, ki se mu je upirala.

Raziskovalno središče Pew je namreč ugotovilo, da na območju azijskega Tihega oceana Japonska uživa večji ugled od Kitajske, ne glede na to, kaj so vojaki cesarja Hirohita tam počeli pred sedmimi desetletji in koliko so kitajske žrtve pripomogle k temu, da okupatorji niso prodrli še globlje v središče celine.

O Japonski ima najboljše mnenje kar 82 odstotkov ljudi v Vietnamu, ki je med drugo svetovno vojno lahko primerjal, ali je okrutnejši francoski ali japonski imperializem. Samo 19 odstotkov jih ima dobro mnenje o Kitajski, iz katere je njihova država med dvajsetletno vojno proti Ameriki prejemala pomembno pomoč in podporo.

Če pogledamo še v Evropo, v kateri se je 70 let po koncu vojne na eni strani razvila splošna protiameriškost, ki jo na drugi strani spremlja iracionalna rusofobija, lahko postavimo isto vprašanje: zakaj ne maramo osvoboditeljev? V evropskem nezadovoljstvu z Ameriko se tako kakor v azijskem odporu do Kitajske skriva predvsem mirnodobna hegemonija, ki sta jo veliki sili vključili v pričakovanja, da jima bodo osvobojeni narodi politično pokorni in gospodarsko zvesti.

Čeprav Kitajska trdi, da svojim trgovskim partnerjem ne določa nikakršnih pogojev, le redkokatera država, ki je močno odvisna od kitajskega trga, ni doživela nevarnega zvijanja rok, če si je drznila stopiti na prste katerim koli kitajskim interesom. Ko se je, denimo, Indonezija znašla v dilemi, ali naj posodobitev železniške proge med Džakarto in Bandungom zaupa Kitajski ali Japonski, je bil pritisk iz Pekinga tako močan, da se je Džoko Vidodo odločil popolnoma odpovedati projektu.

Težava zgodovinskih zmag je predvsem to, da omogočajo občutek večvrednosti in tega, da imajo vedno samoumevno prav tiste države, ki so si zmage kakor večne medalje pripele na svoje prsi. Osvoboditelji in vsi, ki sami sebe uvrščajo v to kategorijo, od osvobojenih zahtevajo, naj se odrečejo delu svojih interesov, ambicij in celo identitete. Nato se je ključno vprašati, kaj ponujajo v zameno.

Kitajska tako kakor Amerika ne razume, zakaj je drugi nimajo dovolj radi. Zdi se ji, da so ji nekaj dolžni, ker je zanje prelivala kri. In nenehno pozablja, da bi bili vsi okoli nje radi svobodni. Ne samo osvobojeni.