Zakockana priložnost

Odstop Tomaža Pandurja z mesta predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012 je bil pri nas verjetno eden od najbolj prenapihnjenih medijskih dogodkov v zadnjem času. Veliko manj prostora bi na naslovnicah zasedla novica, da je odstopila celotna programska ekipa z Mitjo Čandrom na čelu. Zakaj je tako, ni težko razvozlati: Pandur je pač najbolj karizmatično ime, ki je sodelovalo pri programu Evropske prestolnice kulture, marsikdo je bil celo prepričan, da projekt z njim stoji in pade.

Takšen imidž je bil nedvomno del Pandurjeve strategije, njegov angažma se je vedno gibal v neoprijemljivem polju, kjer niso bile nikoli jasno definirane meje med javnim in zasebnim ali med pristojnostmi in odgovornostmi, pri čemer je (očitno) računal, da je – glede na uspešno lobiranje na državni, predvsem pa na lokalni politični sceni – nedotakljiv. Vendar se mu račun tokrat ni izšel, vso krivdo pa lahko pripiše kar sebi. Nobene potrebe ni bilo, da je v navezi z županom Francem Kanglerjem tako rekoč skrivaj iskal lokacijo za center MAKS, skrivaj naročil načrt pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga in skrivaj podpisal pogodbo o svetovanju z mariborsko občino. Vse te stvari še zdaleč ne bi dobile takšne negativne publicitete, če bi bile predstavljene pravočasno, transparetno in argumentirano. Pravzaprav je paradoksalno, da takšen mojster marketinga, kot je Pandur, stori takšne osnovnošolske napake, vendar je očitno njegova brezmejna zaverovanost vase botrovala povsem nepotrebni misterioznosti. Ni se zavedal niti, da bo glede na razsulo, ki ga je zapustil ob odhodu iz SNG Maribor pred petnajstimi leti, vsaka njegova poteza pod drobnogledom.

In tudi potez je bilo premalo. Slišali smo precej fraz in obljub, dočakali pa le malo oziroma nič konkretnih projektov, česar od njega, ko je sedel na sicer udobnem položaju predsednika programskega sveta, formalno niti ni bilo mogoče terjati. V miru se je lahko posvetil lastnim projektom, zadnje tri mesece je preživel v Španiji, prihodnje tri bo verjetno v Zagrebu, nato pa bo že na vrsti mariborski angažma – režija opere Črne maske. Pri tem je Pandur v svoji megalomaniji spet naredil napako in za izvedbo projekta zahteval kar sedemdeset tisočakov, s čimer si je po nepotrebnem prislužil še dodatne negativne točke. In tukaj je še zloglasni center MAKS, ki je prav po Pandurjevi zaslugi povzročil popolno zmešnjavo v načrtih mariborske kulturne infrastrukture, zdaj pa se je od njega nonšalantno distanciral. Končni rezultat je nekakšen hibrid brez jasne programske strukture, za oceno kulturnih kriterijev in afinitet mariborskega župana pa so dovolj zgovorna dejstva, da si je v zadnjem trenutku v centru omislil še poročno dvorano.

»Z mojim izgonom se je Maribor obsodil na provincialnost.« S temi besedami je Pandur na okrogli mizi o EPK pred letom dni interpretiral konec svoje kariere v SNG Maribor, verjetno pa si režiser podobno misli tudi zdaj. Zagotovo bi Pandur v projekt vnesel nekaj svetovljanstva, vendar v slogu svojih gledaliških produkcij, torej predvsem na zunanji, spektakelski in manifestativni ravni, medtem ko bi bilo relevantnih vsebin, ki bi pomenile trajno spremembo razvojne paradigme mesta, malo ali nič. Pandur je v Mariboru dobil drugo priložnost, ki pa jo je zakockal. Če bo hotel dobiti še tretjo, bo moral korenito spremeniti svoj način delovanja.

Sicer pa so zdaj v igri pomembnejše reči, to je izvedba projekta EPK. In ta nikoli ni stal in tudi ne bo padel zaradi Tomaža Pandurja. Skrajni čas, da se reflektorji usmerijo v tiste ljudi, ki se mu zares posvečajo.